Zaradi grozdja, če tega ni, potem so stebelca za ogenj. V knjigi Sodnikov je zapisano, da vinska trta daje »vino, ki razveseljuje Boga in ljudi« (Sod 9,13). Globlji misterij vinograda je, da prinaša veselje človekovemu srcu. »Vino razveseljuje srce človeku, da pusti sijati obraze bolj kakor olje« (Ps 104, 15). Vinograd simbolično zaznamuje Jezusa Kristusa, on je prava vinska trta, ki daje neminljive sadove: daroval je življenje, prelil svojo kri, da bi z njo odreševal ljudi. To pove preprosta cerkvena pesem: Jezus, ti si vinska trta, mi mladike tvoje smo! Resnični vinograd je On, je njegova Cerkev, katere člani so v tesni povezanosti z njim kakor grozd s trsom. V Janezovem evangeliju beremo: »Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani, in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu« (Jn 15, 1.2). Ljubezen nebeškega Očeta in njegovega Sina Jezusa Kristusa vabi k sebi, v tesno spetost z njima, kdor stopa v to Unijo, postane mladika resnične trte, ki je Jezus Kristus. To je misterij resničnega vinograda, znamenje rodovitne edinosti Kristusa in Cerkve, izraz radosti, popolne in večne.
Vinograd, o katerem govori Sveto pismo, lahko razumemo tudi kot življenje, vinogradnik je nebeški Oče. Vsako življenje je božji vinograd, po vseh viticah se pretaka misterij Božjega. Bog pošilja v svoj vinograd, to se pravi prikliče k življenju vedno nova človeška bitja. Da bi bili deležni gostije življenja. A ne za vsako ceno, križem rok, s trdim, vztrajnim, marljivim delom si pridobijo vse blagre tega vinograda. V zasedi pa so vedno kakšni »zlobni viničarji«, ki preganjajo in uničujejo življenja dobrih, pridnih, delavnih, poštenih ljudi ter se polaščajo njihovih žuljev. Na nepošten način si pridobivajo moč in denar – to dvoje pa ne pozna etike, ki korenini v Božji postavi. Toda po koordinatah vsakdanjih izkušenj je bilanca vedno ista: Kaj koristijo milijoni, kupi zlata, letne hišice, visok življenjski standard, velike številke na bančnih računih, če človeka spremenijo v podložnika svojih strasti, če ni urejeno tisto nadstropje v glavi, kjer ima Bog svojega ambasadorja – vest.
Na »zlobne viničarje« je merila zadnja Slomškova pridiga v Celju, v juniju leta 1862, ko je tako izprašil veljakom njihovo socialno vest, da so ga prijavili sodišču in je šlo za njegovo odstavitev s položaja lavantinskega škofa.
Dvanajst tisoč mladih ljudi je Bog poslal na gostijo življenja – v svoj vinograd, a so jih »zlobni viničarji« pobili. Po ukazu iz Beograda in odobritvi pomora v Ljubljani, v vrhu tedanje slovenske oblasti (Kidrič-Kardelj-Maček), so si naložili to strašno breme na svoje duše. In na nas, za stoletja. S tako doto si je težko ustvariti trdno, uravnovešeno državo.
Petinpetdeset milijonov pobitih v drugi svetovni vojni. Ali si človek more predstavljati petinpetdeset milijonov mrličev? Ne more. Nebeški vinogradnik jih je poslal v svoj vinograd, ki se mu pravi življenje. V državi »bratstva in enotnosti« je bilo pobitih milijon sedemsto tisoč ljudi, v Rusiji petindvajset milijonov, iz nekoč nemških vzhodnih pokrajin se je preselilo trinajst milijonov Nemcev, tri milijone jih je pomorila strašna zima med begom pred Rdečo armado po kopnem in po morju. Japonci so pobili milijone Kitajcev … Hirošima je bila pač zaključek štirinajstletne osvajalne vojne japonskega imperija, ki je izvajal neverjetne pokole po azijskih obalah. Japonci vedo le za atomsko bombo. Pa so v Nandžingu pobili z ročnim delom, ker pač niso imeli atomske bombe, 250-tisoč ljudi v treh tednih. Privezali so Kitajce na kole in vadili na njih bajonetne naskoke. Dva poročnika sta tekmovala v sekanju glav s samurajskim mečem, zmagal je možak, ki je odsekal 105 glav in to je bilo tedaj objavljeno v japonskih časopisih kot izjemna vojaška veščina. Štirinajst let japonskih pokolov od Mandžurije do Indokine!
Zgodba o pobitih in zlobnih viničarjih se ni zgodila, temveč se nenehno dogaja na mnogotere načine. »Pri nas je tako hudo. Hčerka je pustila moža in odšla, svojo majhno hčerko pustila meni, sama se zanjo skoraj nič več ne zmeni, tako hudo je!« Tam, glej, za tistim gozdičkom, je tako lepa hiša. V njej je stara mati s tremi majhnimi deklicami. Oče jih je zapustil, mati ni prenesla tega, pa si je vzela življenje. Otroci, sirote. Joj, kako žalostno je to. »Žena me je zapustila, odšla je z otrokom. Rekla je, da se je naveličala družinskega življenja. Hoče biti svobodna, neodvisna.« »Mož nas je zapustil – pustil je mene in svoje štiri otroke, novo hišo, v kateri sva si uredila vse, kar se je dalo. Šel je z drugo. Otroci, kot da jih zanj ni.« Mati je zadavila petletnega sina in dveletno hčerko, nato pa si še sama poskušala soditi. Kakšna bolečina je morala biti v njeni duši, da se je odločila za tako strahoten korak! Triindvajsetletni fant je doživel avtomobilsko nesrečo, pri kateri se je tako poškodoval, da je od vratu navzdol ostal hrom. Po dveh letih si je s ciankalijem skrajšal mučno životarjenje. Bog, vzemi me k sebi, star sem in betežen, osamljen in zapuščen. Koliko jih tako toži! Moje življenje nima nobenih izgledov: vse gre rakom žvižgat, kadil bom na vse pretege, srce bo odpovedalo, ne bom predolgo trpel. Teh samomorilcev na obroke je veliko, a je neodgovorno, sami sebi smo »zlobni viničarji!«
Kaj se je dogajalo v glavi gimnazijca v Erfurtu, ki je s streli pokončal življenja trinajstih učiteljev? Ali enajstletne deklice, ki si je vzela življenje z očetovo pištolo? Ali šestnajstletnega dečka, ki se je hotel pokončati z uspavalnimi tabletami. V bolnišnici mu je mati rekla: »Če že počneš kaj takega, potem to stori, kot je treba.« To mu je v dno duše spremenilo življenje: odločil se je za študij bogoslovja in postal duhovnik.
Življenje, ta Gospodov vinograd, je lahko zelo zapletena zadeva, samo z božjo milostjo lahko iz njega iztržimo, kar je v naše odrešenje. Življenje je predragoceni božji dar, da bi ga mogli prepustiti naši samovolji!
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, nedelja, 2. oktobra 2011. A Čas med letom
Leto A, 2. oktobra, 2011