»Brezmejno kot Bog je svetišče srca …« Simon Gregorčič, Svetišče
»Ni nam dovoljeno izbrati okvira naše usode. Le kar damo v okvir, je naše.« To so besede, ki jih je zapisal generalni tajnik Organizacije združenih narodov in švedski politik Dag Hammarskjoeld (1905-1961), Nobelov nagrajenec za mir v letu 1961 (v tem letu je tudi umrl v Afriki v letalski nesreči). Kaj to pomeni? Na svet se rodimo s posebno genetsko kodo, v posebnem družbenem okviru, z različnimi družbenimi in kulturnimi vsebinami, s posebnimi zmožnostmi in sposobnostmi. V tem okviru nastaja »slika«, to je naše osebno delo, ki je lahko umotvor ali pa packa. Nič posebnega niso bile slike, ki jih je ustvarjala neka žena, toda ljubeznivi mož jih je uokviril zelo bogato in razkošno. Neke noči so v hišo vdrli tatovi, s seboj so odnesli okvire, slike pa pustili na tleh. Tega, kar je bistveno, se niso mogli polastiti.
Tudi za blaženega Slomška velja, kot je evangelist zapisal o Jezusu: brez prilik jim ni govoril. Z njimi je govoril prav o bistvenem, kar zadeva vere. »Kde je ljubi Bog doma?« je naslov prilike v njegovem Malem berilu. »Mamica! Kde pa prebiva dobri Bog, kteri veleva, da rožice rastejo?« mali Lenče svojo mater popraša. Mati odgovorijo: »Ljubi Bog je v nebesih, pa tudi na zemlji pri nas. Dober oče je, ki nas ljubi; mi vsi smo njegova deca.« – »Ali sem tudi jaz njegovo dete?« vpraša Lenče. – »Kaj pa da« pravijo mati. Bog te ljubi, on veleva za te sadju rasti, rožicam cveteti da, on daje, da ti sonce sije. Bog te varuje, kadar spiš, in te ohrani, kadar bediš. Le priden bodi!« »Prav priden biti in pa Boga ljubiti hočem!« je Lenče djal. – »Tako bo prav!« so mati rekli. »Po tem boš ti vesel, oče in mati tvoja tebe bova vesela, in ljubi Bog tudi te bo vesel.« Drugič je Slomšek spet učil otroke. »Vse žive stvari nam pa oznanujejo Boga vsegamogočniga, neskončno modrega in dobrotljivega, in njegovo očetovo skerb, sveto previdnost božjo. Vse, kar živi, nas opominja Boga hvaliti, in nam pomaga častiti Gospoda toliko čudov božjih. Lepo govori pobožni Job: Oprašaj živino, in te bo učila, in ptice pod nebom ti bodo povedale. Nagovori zemljo in te bo učila, in ribe v morju ti bodo naznanile. Kdo ne ve, da je vse to Gospodova roka storila?« Brez prilik jim Slomšek ni govoril – po zgledu njegovega učenika Jezusa Kristusa.
Poučna je prilika z naslovom »Sv. Avguštin in mladenič«. Visoko učeni in bistroumni cerkveni očak sv. Auguštin je v svojem mestu Hipo na Afrikanskem, kder je škof (vladika) bil, knigo pisal od same presvete Trojice. Globoko in visoko premišljuje neizrečno skrivnost, jo človeški pameti razumljivo pokazati, ter se za morjem sprehaja, in svoje dušne moči težavnega djanja vedri. Ugleda enega dne mladenčika prezalega za morjem sedeti, in z žlicoj vodo morja v jamico na pesku plati. Auguštinu, blagemu detomilu, igra otroka dopade, ter ga prijazno pobara, pokaj tako hiti vodo morja zajemati. »Hočem vse morje v ovo jamico pozajeti,« mu dečič odgovori. Posmehljaje se mu sv. Auguštin pravi: »Aj da te! to ti pa ne bo mogoče.« »Ne?« mu fantič resno reče. »Poprej bom jaz vse široko in globoko morje v to jamico pozajel, kakor boš ti prečudno skrivnost presvete Trojice razumel in zapopadel.« – Mladenčik to izustil in zginul je. Sv. Auguštin pa spoznal, da mu je Bog po angelu naznanil, kako prazno je razlagati človeškemu umu, kar je nerazumljivega. Kako naraven, preprost, domač, razumljiv, dovzeten je v vsakem nagovoru otrokom. »Lahko smo otroci veseli,« je nagovoril v eni izmed svojih neštetih prilikah. »Bog je za nas vse tako lepo vstvaril. Za veselje nam je Bog pevce in pevke dal. Ptičice mično žvergolijo. Zvoni milo zvonijo. Orgle sladko pojejo. Vrelci rahlo šumljajo. Potoki in reke hrušijo. Vetrovi šumijo. Viharji žvižgajo in hrušijo. Grom doni in treska. Hvaliti Boga nam velijo vse stvari. Konji heržejo in rezgetajo. Volek in kravica mukata. Svinja kruli in prase cvili. Ovca bleketa, in koza mekeče, kužej laja in mačka mijavka. Volk tuli, in oroslan rujove. Gos gaga. Kura kokodaka in petelin poje. Golob gruli, in gerlica gode. Lastavice čverčijo. Žabice ragljajo. Tudi grilec škriplje. Vsaka žival ima svoj glas, in hvali po svoji šegi Boga. Vse stvari svojemu stvarniku hvalno pesem pojejo.«
Slomšek je še doživljal čas, ko je narodna pesem prevevala kmetov vsakdanjik!
Čas in njegove ujme so spremenile duhovno obličje slovenskega človeka. A še vedno so poučne cvetke iz vrtov bl. Antona Martina Slomška:
- Pesem je za človekovo dušo kot materino mleko za dojenčka.
- Pojem vsem ljubim Slovencem in Slovenkam, dobre volje in poštenega srca. Rosno jesenski čas je čas trgatev. Slomšek, veseli Štajerec, prizemni svetnik, je tudi za ta čas imel modrostne izreke:
- Prelepo rumeno kot čisto zlato, / le pijmo pošteno prežlahtno blago.
- Na svetu lepše rožce ni, / kakor je vinska trta / … te druge rožce tud’ cveto, / nobena ni tak žlahtna … / Naše srce razveseli, / povzdigne nam veselje – Otrokom sladko grozdje da, možem pa dobro vino.
- Tiho nam tečejo dnevi in leta, / pridejo in odidejo v vek … Eni se dvigajo ko velikani / … naglo omahnejo, sreče pijani, / čas jih pomete in nese od tod.
- Malo je časa, kar ga imamo, a večnosti cena sedanji je čas.
- Prebrisana glava pa pridne roke so boljše bogastvo ko zlate gore.
- Naj se ne masti ti brada, kadar veš, da sosed strada.
- Um in pamet sta boljša kot žamet.
- Ko sem gledal zelene gaje, rodovitno polje in vesele vinske gorice, od veselja sem se razjokal in poljubil zemljo, na kateri je moja zibelka tekla; tako ljuba je človeku dežela – draga domačija.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 25. september 2011, Slomškova nedelja A Čas med letom