Znan je stari kitajski pregovor: »Otrokovo življenje je kakor list papirja, na katerem vsak mimoidoči pusti svoj odtis!« Kako resnično je to, lahko vsak potrdil s svojimi izkušnjami. Odrasel človek ni od tega izvzet, tudi on zaznava vplive drugih ljudi. Drug od drugega se učimo, drug drugemu dajemo svoj pečat, svoj odtis v dobrem in slabem. Včasih smo v precepu: kaj storiti, ko družba, okolica, tudi prijatelji pritiskajo na nas. Nekateri so pripravljeni storiti marsikaj, da bi napravili vtis na druge ali da bi jim bili všeč. Nekateri začnejo kaditi, ker se drugim zdi to super, drugi poskušajo z nečednimi posli, osvajajo praktikantke, ker vsi vrstniki tako delajo in se jim zdi to super, tretji nasedejo pristašem raznih mamil, ker je svet, ki si ga z njimi odpirajo, več kot super, četrti začno preklinjati in se utapljati v gnojnico raznih vulgarizmov, opravljajo ali pa se norčujejo iz ljudi, da bi jih drugi imeli za zabavne in pametne, ker je to super. Po listu življenja zaplodijo gnusobo, ki ni všečna ne Bogu in ne ljudem.
Poučno zgodbo mi je pripovedoval izseljenski duhovnik: zgodbo o materi, ki je imela vseskozi težko življenje, na koncu je ostala čisto sama, sama s svojo starostjo, s svojimi boleznimi, s svojim trpljenjem. Dokler je bila še pri moči, je živela in delala le za druge, sebe je postavila na zadnje mesto. Ko ni več mogla v cerkev, ji je duhovnik prinašal obhajilo domov. Iz njenega srca je vselej privrel vzdih: »Tako sem srečna!« Prišel je njen trenutek: umrla je. Duhovnik je takole sklenil zgodbo: »Odšla je v veselje, po katerem je dolgo hrepenela, a jaz sem jo zelo pogrešal. Name je naredila izreden vtis, zato sem do nje čutil veliko hvaležnost, saj je toliko časa ob mojih obiskih s svojo vero prebujala in utrjevala mojo vero. Ob njej sem vselej začutil, kako živo je ljubila Kristusa. Iz njene vere se je razlival na skupnost mojih rojakov, ki smo se zbirali k nedeljski božji službi, pravi studenec blagoslova. Ob njej sem si popolneje oblikoval lik Jezusa Kristusa. Njeno obličje je v meni vselej žarelo od svetosti.«
Ta »milina« Jezusa iz Nazareta je po njej dotekala na druge, po njej je delovala božja narava, božja milost. Stoletja in stoletja daje ta Jezus neizbrisen odtis, saj gre za človeka, ki se je utrudil in se je moral odpočiti … Ki je pomagal bolnim in blagoslavljal otroke, ki je v blaženi božji bližini prekipeval od radosti. Ki je bil sočuten s trpečimi, in sicer tako zelo, da je bridko jokal, ki so ga ljudje blagrovali, mu sledili, ker se jim je smilil v njihovi zapuščenosti. Ki jih je klical k sebi, izmučene in obtežene, ker je v sebi nosil neko posebno milino, celo nežnost do vsega, kar živi, ki je s svetlim žarom učil resnico, brez olepšavanja in sentimentalnosti. Ki je vsem govoril: »goreče in iz čistega srca se ljubite med seboj«, »bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil«, »vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet; in zmaga, ki premaga svet, je naša vera«, »dajajte in se vam bo dalo, s kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo«. V evangelijih srečujemo Jezusa, ki se ni oziral na človekov zunanji ugled, ki je sprejemal svoje življenje z vsemi presenečenji. Ki je znal dolgo čakati, da se mu je odprlo kakšno srce, da so se mu odprle oči in je spregledal, ki je znal biti neopazen, normalen, povprečen in reven. Ki si je za prijatelje izbiral ljudi, preproste, a predane ter s čistim in bogovdanim srcem. Ki je vselej bil zagovornik življenja, pomočnik potrtih, prijatelj preplašenih in zatiranih. Srečujemo torej Jezusa, čigar obličje je žarelo od svetosti, ki je z vsemi svojimi držami razodeval prijateljsko naklonjenega Boga.
Jezus je ideal, ljudje smo samo zemeljska bitja – bitja z napako. Le vztrajnost in pogum naredita junaka! Pred štiridesetimi leti sem v tej cerkvi slišal pripoved gospoda Mihelčiča – o mravljici, ki je naredila odtis na listu papirja mojega življenja. Mravljica je prišla pred veliko skalo. In za drobno, malo mravljo je bil ta kamen kakor ogromna gora. Toda mravljica je morala priti na vrh te skale. In je krenila. Toda kaj kmalu se je skotalila navzdol, na začetek. Pa je poskušala še enkrat. Isto. Pa znova. Pa ni šlo, Pa zopet. In poskušala je 99-krat. Toda stotič ji je uspelo. Dosegla je vrh – svoj cilj. In kje bi bila, če bi odnehala po 99-kratnem poskusu? In ko je stala na vrhu skale, je čutila blagoslov trpljenja in naporov. Kjer je volja, tam je pot, v življenju štejeta pogum in dejanja! Starogrški slikar Apeles (omenja ga Plinij v delu Naturalis Historia) je z besedami Nulla dies sine linea hotel izraziti misel, da mora slikar vsak dan narediti vsaj kakšno potezo oz. vsak dan mora vaditi v slikanju, le tako bo stopil v svet lepe umetnosti. V prenesenem pomenu velja to za vsa področja človekovega ustvarjanja: v pisanju, športu, molitvi, meditaciji, gospodarjenju, kuhanju … Vsak dan je treba nekaj storiti, ne pa se prepuščati stihiji, kajti to ustvarja ohromelost.
Nikoli ni prepozno. Neki mladenič je napravil samomor. Njegova mati, ki jo je bolečina povsem zlomila, se je odpravila v Ars, kjer je bil tedaj župnik Janez Marija Vianney, arški župnik. Spovedoval je od jutra do večera. Cerkev je bila polna ljudi, ki so čakali, da pridejo na vrsto. Žena se usede in joka. Mine šest ur. Zdaj je na vrsti. Približa se spovednici in poklekne v prostoru za spovedanca. Rešetka se odpre. Skozi barvno okno prodira žarek svetlobe. Žena opazi sinjino svetnikovih oči. Ta sinjina. Ničesar ni mogla izdaviti iz sebe. Svetnik ji v srce zašepeta: »Rešen je!« »Kako je to mogoče?« »Med ograjo mostu in vodno gladino je dovolj prostora za kesanje.«
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 18. september 2011 A Čas med letom
Leto A, 18. septembra, 2011