Nekdanji, pred kratkim umrli, rakovniški župnik, Ciril Zajec, mi je pripovedoval vsestransko poučno zgodbo. Na telefonski klic, naj pridem na smrt bolnega moža spravit z Bogom, naj ga dam v bolniško olje, naj mu v moči Cerkve pridem podelit splošno odvezo od vsega, kar ni bilo Bogu všečnega v njegovem življenju – in tega ni bilo malo. Žena trpečega na bolniški postelji ga je pričakala, ga pozdravila in mu dejala: Sam Bog vas je prinesel. Prijazno je nagovoril bolnika, povabil ga je, naj obudi kesanje, naj vse obžaluje. Pa ni šlo. Stari bojevnik mu je zjecljal: larifari, prepričan sem, da je Kristus sin Pilata in Marije, kot takega se ga je Pilat hotel znebiti, zato ga je obsodil na smrt. Nekoliko prizadet, skoraj užaljen mu je župnik dejal: Sedaj ni časa za razpravljanje, zdaj je ura resnice samo za vas. Bolnik se ni dal prepričati, župnik pa je molče žalosten odšel. A komaj je stopil na ulico, je zaslišal hropeči klic, ki je prihajal od odprtega okna: »Vrnite se, gospod, vrnite. Saj verujem v Boga, verujem!« Duhovnik je sicer slišal njegov klic, a se ni zmenil zanj. Čez nekaj dni je za njim opravil pogrebni obred. »Pri odprtem grobu, ob množici pogrebcev sem ga solzan prosil odpuščanja, da se na njegov klic nisem vrnil. Zdaj bi mi bilo veliko lažje!«
Drugič sem se na telefonski klic spet odzval in šel previdevat. Hitel sem s kolesom, kar se je le dalo. Na ulici pri neki hiši sem zaslišal krik in vik, se zaustavil, k ograji odložil kolo, stopil v sobo, v kateri je bila 90 let stara ženica, vse je bilo razmetano, razdejano, razbito okno, na tleh razbiti kozarci, posoda. Bil je pretep v troje. Sam Bog vas je prinesel. Ko sem jih pomiril, so mi rekle: Gospod župnik, soseda je zadela kap, stopite k njemu. Šel sem, mu dal odvezo, odpuščanje vseh grehov v imenu Cerkve, podelil sveto maziljenje. Ob odhodu so mi rekli domači: Sam Bog vas je prinesel. Potem sem šel naprej, kamor sem bil klican. Slepa mamica, tako srečna je bila, ko sem ji dal odvezo, odpuščanje v moči Cerkve, jo mazilil. Ko sem odhajal, mi je vsa v solzah govorila: Sam Bog vas je prinesel! Tako me je Bog tisti dan trikrat poslal. Duhovnik je v moči Cerkve podelil trikrat milost odpuščanja.
Kako težko je včasih prizanašati, vse vzeti z dobro vero, s polno mero odpuščanja. Nekateri to zmorejo. Pripoveduje duhovni mislec in veliki teolog Jacques Gaillot. Annie je ostala sama z otrokom – prijatelj, oče njenega otroka, je preprosto izginil neznano kam. Zganil se je krog prijateljev, odpustili so ji vse, našli zanjo ustrezno delo. Ali naj jo jaz obsojam? Ali naj zanjo uporabim svetopisemske grozilne podobe, kazni, maščevanja? Ali nisem morda bolj dolžan skušati razumeti, kar se je zgodilo, da bi mogel dojeti konkretno, sedanjo življenjsko stvarnost in dognati prihodnje možnosti?
Prenekaterikrat sem slišal ali bral očitajoče zgodbe, tudi sam sem jih doživel: Gospod, v svojih nagovorih preveč varčujete z besedo »Bog«. Tega vam ne odpustim. Nekateri »obsedenci« so šli celo tako daleč, da so se o tem prepričali s štetjem: »Ali se zavedaš,« mi je dejal eden izmed teh sicer dobronamernih drobnjakarjev, »govorili ste več kot deset minut, a niti enkrat niste izgovorili imena Bog.« Priznam, nisem ravno prijatelj duhovnih popevk, kjer se beseda »Bog« utegne kar naprej ponavljati, najmanj pa tistih popevk, poslovenjenih iz italijanščine, angleščine, francoščine, grščine, turščine in kitajščine, ter z njimi kakšne malopridne katehistinje nasilno polnijo otroške duše ter jim jemljejo naravni smisel za slovensko pevsko izročilo. Človek ne pričuje o veselem oznanilu tako, da izgovarja in ponavlja božje ime. Veselo oznanilo bo namreč postalo sporočilo, če bodo naši človeški odnosi pristni.
Tudi naslednja pripoved ni miselni in ne politični abstrakt, temveč ga je zapisalo življenje samo. Glej, križajo se, tipajo svete podobe, jih obešajo na stene svojih stanovanj, navzoči so pri obredih, vpijejo, kako gre naša dežela v franže, kako mladina tepta vsa moralna načela, ki so nam bila starejšim svetinja. Toda reci kaj naši presveti sosedi: videla bo kapelico ob cesti, pokrižala se bo, snela bo celo Križanega, pa naj bo v njem še toliko mrčesa, priklenila ga bo na usta, na bolnega in trpečega v vasi, na tistega, ki ga ali jo mlinčijo vsakršne stiske, pa se ne bo ozrla. Tu je res na mestu vzklik: Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas, odpusti nam, prizanesti nam.
Tisoč parol o krščanski ljubezni in solidarnosti, bratstvu in enotnosti, odtehta ena sama prijateljska beseda, en sam pogled, v katerem je skrito odpuščanje, en sam korak k spravi, prijateljski pozdrav v trenutku, ko ti je nekdo krivico storil. Gospod, odpusti nam, ker smo mnogokrat grešili!
Iz duha Svetega pisma je zajemal pisatelj Ivan Cankar, ko je zapisal tele besede: »Vest je hudo natanka, učenjaki ne bodo iznašli imenitnejšega instrumenta; ne izpregleda ničesar in ne pozabi ničesar, pravičnejša je od ogledala samega. Uboga nespametna pamet se trudi, da bi jo preslepila, ali vsaj preprosila.«
Kdo bi mogel razbrati vse različice tistega, čemur pravimo greh? Še več: kdo ima čarobno besedo, ki s srca sname železni oklep, da bi duša zadihala svobodno, sproščeno, kot v jutru stvarjenja, kot veselo zakrili kanarček, ko se odpro vrata kletke? Samo Jezus je lahko izgovoril odrešilne besede: Sin, žena, odpuščeni so ti tvoji grehi. Vse je v trenutku izbrisano: krivda, greh. Poslej klije nekaj novega, ne spominjajte se prejšnje, nekdanje reči, nas je poučil prerok Izaija. Od pamtiveka je tako: Odpuščanje rodi sadove. Bog je tisti, ki v vseh ljudeh vzdržuje večno hrepenenje po njem, On je tisti, v moči katerega Cerkev odpušča vse, kar človeka vznemirja. Odpuščanje je v temelju Božje ljubezni, zadeva srčiko vere vanj. V tej moči se odrešujemo duhovne ohromelosti, samote, nemira, ki kot črv gloje v nas. Prav kristjan je človek, ki ni zagledan v zvezde, ampak je trdno zakoreninjen v zemlji. In sredi življenja prepoznava božjo navzočnost in moč njegovega vseodpuščanja.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 11. sept. 2011 A Čas med letom
Leto A, 11. septembra, 2011