Akademik Fran Saleški Finžgar (1871-1962), še dandanašnji zelo priljubljen slovenski pripovednik, znan predvsem po »velikem tekstu«, romanu »Pod svobodnim soncem«, po ljudskih igrah »Dekla Ančka«, »Veriga« in »Razvalina življenja«. Roman »Pod svobodnim soncem«, po mnenju nekaterih literarnih kritikov »slovenska narodna epopeja« je začel pisati natanko pred 105 leti. Ker letos mineva 140 let od njegovega rojstva, bodi v njegov spomin miselni utrinek iz njegovih del: »Zato, ljubi Bog, tisočkrat zahvaljen za vse bolečine, da sem vsaj rahlo, kolikor je dodeljeno revnemu zemljanu, dojel odsev brezmejne Kristusove ljubezni do nas vseh, do vsakega človeka brez izjeme.«
Kadarkoli se snidemo v tem svetišču, smo zbrani v Jezusovem imenu, veljajo nam besede evangelija: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18, 20). Do danes še vedno neprekosljiv pisatelj Ivan Cankar (1876-1918) se je rodil pred 135 leti. Tudi njemu v spomin le bežen utrinek iz njegovih etično vzgojno naravnanih del: »Ne kradel nisem, ne ubijal, ne prešuštvoval; čista je moja duša!« »Lažnivec! Ali nisi lupil jabolka, ko si šel mimo lačnega ter si ga pogledal brez sramu? Hujše je bilo, nego da si kradel, ubijal in prešuštvoval! Pravični sodnik, srce bo rajši odpustilo ubijalcu, ki je gredoč pod vislice pobožal jokajočega otroka, nego tebi čistemu! Zakaj srce ne pozna malenkosti in tudi ne paragrafov.«
Vselej, ko se snidemo v božjem svetišču, se nas dotakne Jezusov prst, na katerem je zapisano: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ljubezen bližnjemu ne prizadéne hudega« (Rim 13, 10). Obvarovani smo bolj ali manj materialne stiske, zato vsak obrok hrane pospremimo z molitvijo: »Gospod, blagoslovi te darove in po nas daj kruha tudi tistim, ki ga nimajo!« Tako lahko molimo vsakokrat, ko se zavemo, da smo deležni tistega, za kar so mnogi prikrajšani: za službo, dopustniške dneve, počitnice, izobrazbo, sprehode v lepo naravo, za dobre prijatelje, toplo družinsko okolje. Različno poimenujemo naš »vsakdanji kruh« in prejemamo ga celo v večji meri, kakor zanj prosimo.
Pred tridesetimi leti smo se na Žalah poslovili od velikega besednega umetnika Edvarda Kocbeka. Ljubljanski škof Stanislav Lenič (1911-1991), rojen pred sto leti, umrl pred dvajsetimi, ga je pri odprtem grobu imenoval »videc prihodnjih reči«, ponovil je njegove besede, da smo kristjani »antene za skrivnosti Božjega Duha«, zanj pa je imel besede, da je Cerkvi do »zadnjega diha zavestno pripadal«, da je bil »bliskovit komet«, ki je kot »svetal blisk padel z neba«, da je bil »prepričljiv in pogumen pričevalec«, »pristen, pošten, odkrit, z ljubeznijo prevzet Slovenec in kristjan«, ki je veroval v Jezusovo vstajenje kot v »praznik vesoljne preobráženosti stvarstva, praznik rastoče bližine med nebom in zemljo, med človekom in Bogom«, ki mu je – po besedah tržaškega pisatelja Alojza Rebule – slovenstvo »zraslo v nekakšen zgodovinski zakrament«, ker so v srčiki njegovih dnevniških zapisov, v izpovedih osrednjih junakov njegovih novel besede, vredne velikega imena »Rad sem med vami in nič drugega ne vem, kakor da sem rad med vami«. Ob spominu nanj si vzklikajmo s psalmistom: »Pridite, vriskajmo Gospodu, vzklikajmo skali našega odrešenja. Stopimo mu naproti s hvaležnostjo, vzklikajmo mu z veselimi spevi« (Ps 95, 1.2).
Pred 160 leti ustanovljeni Mohorjevi družbi v Celovcu je natančno pred sto leti (1911) postal ravnatelj Jakob Sket (1852-1912), doma iz Mestinja pri Rogaški Slatini, dolgoletni profesor v Celovcu. V njegovem času je skupna naklada mohorjevk štela 150.000 na leto. Sket, doktor klasične filologije, slovenščine in nemščine, je dosegel, da je slovenščina za vse slovenske dijake na gimnaziji v Celovcu postala obvezen maturitetni predmet. Njegova pripoved iz turških časov »Miklova Zala« (1884, večernice 38), dogajanje postavljeno v petnajsto stoletje, je edina, ki je Sketovo ime ohranila v zgodovini slovenske literature. Od izida do danes je ena najbolj priljubljenih ljudskih iger, večkrat dramatizirana, igrana tudi v režiji in priredbi gledališčnika Frana Žižka (1914-2008). Sketovo Miklovo Zalo je za predstavo na prostem prvič priredil in režiral leta 1946 in 1947, torej v povojnih svinčenih časih. Stiske Sketove deklice Zale motivirajo njene prisrčne molitve: »Medtem je Zalika, sedeč pri vhodu na skali, vedno molila. V strahu božjem se je vsakokrat prekrižala, ko je zablisknilo in jelo grmeti po gorah. V molitvi je našlo njeno srce sladko tolažbo. Čutila se je za nekaj trenutkov spet zadovoljno in potolaženo. Saj ji je notranja slutnja pravila, da bo Bog, ki skrbi za vse, obvaroval tudi njenega moža vsake nezgode.« Zalika je zaupala in verovala v moč molitve, da jo bo uslišal Bog »Oče, ki je v nebesih«.
Srečko Kosovel (1904-1926), umrl pred 85 leti, je v tretji kitici pesmi »V cerkvi« zapisal: »Dosti dni je od tistih dni, / zopet sem vrnil se pred oltar, / zopet bi rad pred njim klečal, / in med razvalinami našel mir / in med razprtostjo topel žar, / ki mi je v dušo kot lek zasijal.« Šesta kitica iste pesmi: »O harmonija sobotne tišine, / jutri bo sveta Velika noč, / zopet so me privedle stopinje, / zopet privabil me je tvoj glas, / jutri bo lepa Velika noč, / svetel, jasen bo jutri Kras.« V pesnikovi zapuščini – v zbranih delih neupoštevana in neobjavljena – je pesem z naslovom »Pesem, obljubljena Mariji, ko sem bil bolan na očeh.« Sklepni verzi te pesmi: »O daj, da izpregledam te, Marija, / kot trpeči, kot proseči sin; / naj te molitev moja vso ovija, / kot pesem iz radosti bolečin, / o daj, da vidim v tihi te lepoti / in te častim z očmi na slednji poti.«
Pojmo Gospodu, kot poje psalmist: »Stopimo mu naproti s hvaležnostjo, / vzklikajmo mu z veselimi spevi!« (Ps 95, 2). S Kosovelom recimo: »O, saj ni smrti, ni smrti! / Samo tišina je pregloboka …, / samo padaš v prepad neskončne modrine.« Samo verujmo v neskončno veliko noč, kakor je veroval pisatelj Finžgar: »Apostolsko veselje se ponavlja že skoro dva tisoč let na vsako sveto Veliko noč, veselje, ki presega vso slovesnost in častitljivost drugih praznikov do danes po vesoljnem svetu, kjer živi vera v Odrešenika.« Veselimo se, kakor je v svoji Veliki hvalnici Bogu Stvarniku pel Kocbek: »Moja duša je vesela, kakor vdani otrok, ki beži okrog mize, moje srce je izpuščeno med zemljo in sinje nebo, kakor jelen v lovišče, ne bo se prej ustavilo kakor v smrtni ljubezni.«
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 4. september 2011 A Čas med letom
Leto A, 4. septembra, 2011