22. nedelja med letom – »To se ti nikakor ne sme zgoditi … On pa je rekel: Poberi se!« – Jože Zadravec

Leto A, 28. avgust, 2011

»To se ti nikakor ne sme zgoditi … On pa je rekel: Poberi se!«
Letos mineva 425 let od smrti Primoža Trubarja, očeta  slovenske književnosti,  knjižnega jezika, avtorja 26 knjig v slovenskem jeziku, v nemškem jeziku napisanih 83 pisem, 7 listin. Umirajoč je svojim otrokom po pesniški viziji Antona Aškerca govoril: »Če svet vas bo sovražil, vedite, / da mene je sovražil že poprej!« In »blagor lačnim in pravice žejnim, / ker njihovo kraljestvo je nebeško – / in njihova velika končna zmaga!« In še: »Pošteno sem se bojeval ves čas / za narod svoj zasužnjeni ves čas / za narod svoj zasužnjeni ubogi; / in vero sem ohranil svojo živo, / ki v temni grob ponesem jo s seboj.« V oporoko jim sporoča: »Ljubite se med seboj / in ne pozabite na zemlji tuji, / da oče vaš bil hraber je Slovenec.« Zveni kot pristna očetovska oporoka.

V epski pesnitvi »Primož Trubar« Antona Aškerca iz leta 1905 si umirajoči želi  videti večerno zarjo: »Ti, božje sonce, gledaš tam sedaj / na domovine moje daljni kraj, / Izroči moj poslednji ji pozdrav! / Slovo ji moje nesi iz daljav! / Pozdravi mi rojake, moje brate, / poljube siplji nanje svoje zlate! / Odganjaj od Slovencev mrak in noč, / v višave svetle k sebi duh jim dvigaj! / Ogrevaj srca jim, pogum jim vžigaj / in vlivaj v kri jim svojo silno moč! / Ti razsvetljuj jim, kaži pot jim jasno / iz časovih neviht v bodočnost krasno!« Zveni kot pristna očetovska oporoka.

Pred 105 leti, to je 26. novembra 1906,  se je vila nepregledna množica ljudi k cerkvi sv. Lovrenca, na božjo njivo duhovnije libušenjske, kjer je pesnik Gregorčič želel biti pokopan oz. čakati vstajenja dan. Dokler je živel se je pesnik v vseh osebnih stiskah vselej zatekel k Svetemu pismu. V svoji poeziji je zdaj obsojal licemerstvo in spet farizejstvo v slogu Kristusovih besed: »Gorje vam pismouki in farizeji …« Za vse njegovo življenje so značilni in merodajni njegovi verzi iz 59. predsmrtnice: »Svetlobo slednjo jaz sem ljubil, / svetlobo dne, mraku, noči , – /  zaslepljen skoraj vid sem zgubil, / a kdo ga včasih ne zgubi? // Zdaj vid se vrača, z njim spoznanje: / kresnice, vešče – kaj ve, kaj ? / In zvezde, ljubljenke nekdanje? / Sonc pravih gledam zdaj sijaj!« Sveto pismo mu je bila najdragocenejša knjiga sveta. Njegova generalna izpoved je ubesedena v kitici iste 59 predsmrtnice, ki je ena njegovih zadnjih pesmi: »Dve sonci zre oko zavzeto, / ki mi ne vgasneta nikar: / Resnice Sonce – Pismo sveto, / a drugo – poezije čar« (59 predsmrtnica). Tudi to je očetovska oporoka v smislu besed, ki jih je zapisal pred 140 leti rojeni Fran Sal. Finžgar.

Pred 130 leti se je na Tirolskem rodil Alcide De Gasperi, eden od treh velikih ustanoviteljev Evropske zveze, predsednik italijanske vlade in minister za zunanje zadeve. Pred šestdesetimi leti, aprila 1951, je šest držav v Parizu podpisalo Sporazum o ustanovitvi evropske skupnosti. Začetek evropske zveze  torej temelji na pobudi za mira. Alcideu De Gasperiju, Robertu Schumanu in Konradu Adenauerju pripisujemo očetovstvo Evropske zveze, ki ji danes pripada 27 držav članic. Trije močni državni politiki, globoko zakoreninjeni v krščanski veri, so postavljali temelje Evropske zveze.

Poučni so utrinki iz njihovih poslednjih dni. Zvenijo kot očetovska oporoka vsem rodovom stare celine. Robert Schuman (1886-1963) je zadnje dni življenja preživel v Metzu, zapuščen od  vseh. Na omarici je imel Križanega, ki si ga je prinesel s seboj, ko je poromal v svete kraje našega odrešenja, iz Jeruzalema, nad bolniško posteljo je visela starodavna Marijina podoba – darilo Evropskega parlamenta. Obiskoval ga je le duhovnik, ki mu je prinašal sveto obhajilo. Z bolniškim oljem ga je mazilil krajevni škof. Ko je bil še pri polni zavesti, mu je škof prebral telegram papeža Pavla VI. Z grobov svetih papežev, apostola Petra mu je pošiljal svoj blagoslov ter mu zagotavljal molitev. S solzami v očeh je Schuman poslušal papeževo pismo. Njegovo načelo je bilo: osebno svetost združevati z delom v duhovni blagor vseh, povsod ustvarjati mir, sejati zaupanje, utrjevati  prijateljske vezi. V tem je videl ljubezen do Boga in ljudi.

Šestdeset let je minilo, odkar je Konrad Adenauer (1876-1967), prvi kancler Zvezne republike Nemčije, pristopil v Svet Evrope (1951). Pomenljiva je njegova izjava: »Združena Evropa je predpodoba univerzalne solidarnosti v prihodnosti. Zato verjamem v krščanske temelje Evrope. Nočemo pohabljene Evrope. Oblikovati moramo Evropo, da bomo vanjo lahko sprejeli tudi narode z Vzhoda.« Rad je poudarjal načela svojega očeta: Imeti čut za dolžnost, poštenost  in vztrajno delavnost. Kdo in kakšni so bili njegovi starši? Svojemu biografu je narekoval: »Bili so pobožni ljudje, otroke so nas vzgajali v krščanskih pogledih na življenje. Zjutraj in zvečer smo skupaj molili, vsako nedeljo je vsa naša družina šla k jutranji maši, popoldan pa k večernicam v cerkev svetih apostolov v Kölnu.«

Tirolec Alcide De Gasperi (1881-1954) je bil predsednik vlade in minister za zunanje zadeve pri povojni italijanski vladi. Zelo si je prizadeval za združitev zahodne Evrope, podprl je tudi Schumanov načrt za ustanovitev Evropske skupnosti. V letu 1927 in 1928 je bil v zaporu, nato pa mu je Vatikan ponudil zatočišče. Poudarjal je: »Gospodje, krščanstvo je trdno pravilo, ki se ga mora človek držati od zibelke do groba, je duša in jedro vseh stvari.« Iz zapora je pisal svoji ženi Frančiški: »Oh, kako slavim Boga, da sem te srečal, moja draga Frančiška. Koliko ljudi je prestopilo moj prag, koliko sem jih potolažil, jim pomagal. Na tisoče ubogih ljudi mi je reklo: ‘Naj vam Bog povrne in vas blagoslovi!’ In zdaj čutim, da mi Bog daje v tebi svoje povračilo in svoj blagoslov. Ti si preobilna nagrada za vse moje delo.« Iz zapora je pisal vsem ženi in otrokom: »Vse je v Božjih rokah. Prejmite življenje, kakor vam ga  dan za dnem pošilja Gospod. Ne skrbite za jutri. Bog, ki skrbi  za ptice pod nebom, bo poskrbel tudi za vas.« Tisti, ki so ga poznali od blizu, so v njem videli velikega človeka, dobrotnika ljudi. Njegova duhovna moč je prihajala iz njegove globoke krščanske vere. Milost za milostjo je črpal iz vztrajne molitve. Tudi njegove pobude za trdno zvenijo v smislu očetovske oporoke.

Veliki graditelji sveta in človeštva so najbolj prepoznavni po tem, če najprej mislijo na to, kar je božje. Izhajajo namreč iz evangelijskega načela: »Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?«
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 28. avgust 2011

Duhovna cvetka:
»Brezmejno ko Bog je svetišče srca, / skrivnostno kot on je, kdo pač proume ga? / Vesoljno neskončnost zemlje in neba / z ljubeznijo sveto in živo obsega! / Sto tisoč svetil na zvezdišči gori, / sto tisoč čutil v tem svetišču plamti …«
Verzi iz pesmi »Svetišče«, Simon Gregorčič, umrl pred 105 leti.

»Veliko stori, kdor stori malo, a stori to, kar mora storiti. Ničesar ne stori, kdor naredi veliko, vendar ne stori tistega, kar bi moral storiti!«
sv. Janez Bosko