21. nedelja med letom – »Ta luč ni od včeraj – in ni samo moja …« Tone Kuntner – Jože Zadravec

Leto A, 21. avgust, 2011

Najbolj razširjena knjiga, ki jo je napisal škof in pisatelj Fulton Sheen, ima naslov »Peace of Soul / Vera daje mir.« Naključje je hotelo, da se je z njim srečala druga znamenita ameriška pisateljica Klara Luce – in sicer v trenutkih, ko ga je najbolj potrebovala. Imela je prisrčno hčerko, na katero je bila zelo ponosna. Izgubila jo je v avtomobilski nesreči. Mati je do obupa žalovala. Vedela je, da je Sheen že na tisoče ljudi pomiril s tolažili vere, to pa tako zelo, da so se je oklenili. Enako se je zgodilo tudi s Klaro. Po njem se ji je vera razkrila kot nekaj odrešilnega, zato je sprejela veroizpoved Katoliške cerkve.
Za vse čase bo pričevalna izpoved vere apostola Petra. Nič manj pa ni sporočilna čisto preprosta izpoved vere, kot sem jo že v mnogih različicah slišal od ljudi raznih stanov. Izkušnja preprostega ali visoko izobraženega človeka: »Molitev in nedeljska maša mi podarjata notranji mir in moč za življenjsko vedrino. Veselje in notranji mir delim z družino in sodelavci. Ko se zvečeri, ugasnem luči, izklopim računalnik, utišam televizor, v kuhinji utihnem vse aparate, skozi okno se zazrem po pokrajini, mestu – koliko svetlobnega sevanja in klicev k miru!«
Vsak dan ima dovolj rokopisov o veri v Božjo navzočnost. Brez globokoumnih teoloških razprav. Minoritski duhovnik Maksimilijan Kolbe je konec julija 1941  v Oswiencimu nase prevzel smrtno obsodbo družinskega očeta, ki je zajokal: »Uboga moja žena in otroci! Nikdar več vas ne bom videl!« Rablji so sprejeli zamenjavo. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v Mariboru, 10. marca 1943.  Nekega dne so zapornike, med katerimi je bil tudi duhovnik Izidor Završnik, doma iz Polzele. Za odstrel  je bil določen tudi nek mlad fant Franc Žvan. Ko so se nemški vojaki tik pred streljanjem nekaj minut pogovarjali, je duhovnik Završnik potegnil iz vrste mladega fanta z izgovorom, češ pred tabo je še življenje. Duhovnik Završnik je padel pod streli, Žvan je preživel, po vojni domnevno postal tudi član Partije, a vendar kristjan, ženi pa je večkrat govoril, kako ga je smrti rešil nek duhovnik. Njegovega imena ni v knjigi »Palma mučeništva«. Povsem upravičeno bi lahko rekli, da imamo tudi Slovenci svojega »Kolbeja«.
Mati je z otrokom stopila v preprosto vaško cerkev – in sicer na delavnik, ob uri, ko ni bogoslužja. Mati je klečala in sklenjenih rok molila, otroka pa je zaposlovala rdeča lučka, ki ni nehala goreti pred tabernakljem. Otrok se je začel dolgočasiti, ko pa se mu je le zazdelo predolgo, je dejal: »Mami, ta semafor pa je pokvarjen.« Mati ga je poučila: »Veš, to ni semafor, to je večna luč pred tabernakljem. Tu se je treba ustaviti in moliti Jezusa, ki je navzoč v sveti hostiji, skrit v tej mali hiški.«
O veri v evharističnega Jezusa imajo teologi skladovnice knjig. Preprosta mati je imela le svoje in otrokovo življenje, in preizkušeno katoliško srce.
Menih, ki je živel v egiptovski puščavi, je dejal: »Če bi Bog vprašal za mnenje teologe aleksandrijske šole, ko je sestavljal Dekalog / deset božjih zapovedi, bi namesto desetih zapovedi imeli tisoč zakonov.«
Norveška pisateljica Liv Ullman v svoji knjigi Spreminjanja opiše poučen prizor: Stara žena (babica), a z dušo mlade deklice, mi je odprla svoje srce. Ob njej sem si oblikovala nov, čudoviti svet, v katerem je bilo vse mogoče … Drevo ali kamen sta zame postala dosti pomembnejša, kakor bi sicer sodila glede na to, kar so zaznale oči. Pokazala mi je, kako utripajo žile na listih. In bila je prva, ki mi je povedala, da rastline zakričijo, kadar jih poškodujemo. Na najinih sprehodih je narav postala del nebeškega kraljestva, nad katerim bedi Bog in ga varuje izza svojega zastora iz oblakov, sonca in zvezd. Vse, kar je raslo, je bilo po svoje lepo, imelo svoje posebno življenje. Nikoli nisva govorili o varstvu narave, pa vendar sem se od babice naučila, da nimam pravice, da bi si podrejala naravo, da bi bila do nje nasilna, kakor bi nikoli in na noben način ne bila odgovorna za vse.
Ko se oziram po božji stvarnici, mojstrovini največjega arhitekta, se trenutki zazrtosti spreminjajo v globoko molitev in meditacijo. Danes nam je bolj ali manj vesolje pregledno. S prostim očesom lahko vidimo v povprečju kakšnih tisoč zvezd, najbližja galaksija Andromeda je šestkrat večja od velikosti polne Lune, vidimo tudi Rimsko cesto, ki se vije od enega konca neba do drugega in v kateri so na milijarde zvezd. Od vseh planetov je najsvetlejša Venera, najtežje opazimo Merkur, ki je najbližji Soncu, viden je tudi Mars, ki ga prepoznamo po značilni rdeči barvi.
Znano nam je, kaj je Gagarin, prvi človek, ki je poletel v vesolje, povedal ob svoji vrnitvi na ruska tla. Ponosno je stopal v gala uniformi sovjetskega majorja in se zmagoslavno napotil po štirideset metrov dolgi preprogi do tribune, na kateri ga je še bolj zmagoslavno pričakovalo sovjetsko vodstvo s Hruščevim in Brežnjevim na čelu? Kaj sta oba, Gagarin in Hruščov, na Rdečem trgu izjavila milijonskim množicam, ki je tulila in vriskala od veselja? Hruščev je med drugim dejal: »Duhovniki so nam mnogo govorili o raju. Zato smo sklenili, da ga preverimo. Najprej smo poslali našega Jurija Gagarina navzgor, obkrožil je zemljo, vendar ni ničesar odkril v vesolju. Temno je v njem kakor v rogu, toda o paradižu nobenega sledu.«
V ruskem astronavtskem dejanju so nekateri videli nadomestilo ali celo kompenzacijo za Jezusov vnebohod ali Marijino vnebovzetje. Teolog Daniélou je takrat pisal, da ga je uspeh človeškega genija silno razveselil, najbolj zato, ker ga je prepričal, kako Bog po vesoljcu, ruskem ateistu, uresničuje svoje načrte. Nedoraslost velikega genija pa je videl v njegovem prepričanju,  da raziskovanje medplanetarnega prostora ogroža Boga. V tem ga je genialno prekašal sleherni otrok, ki obiskuje verouk, kjer je lahko spoznaval, da Bog biva v sferi transcendence, onstran slehernega vesolja, onstran tega reda bivanja in dojemanja. Veliki mislec in pesnik Paul Claudel je zapisal: Kar koli bo človeštvo doseglo, vedno bo zadelo ob novo mejo vesolja, kakor zadeva čmrlj ob steno steklenega poklopca. Občutka ječe, utesnjenosti, zaprtosti, nemoči se človek reši le z biblično dimenzijo češčenja, samo ta mu odpira božjo neskončnost.
Na pergamentu vesolja je najbolj stvarno izpisana resnica o Bogu Stvarniku, izpisana je tudi v  žaru brezpogojne predanosti Bogu ljubezni, otipljivo jo je zaznati v milosti odpuščanja in sprave, po vsem tem  je zgovornejša slutnja odrešenja, v materini gesti, ko stisne otroka k sebi v polnosti svoje ljubezni, češ to je pot, ki nekam pelje, to je luč sredi vsesplošne teme, sredi prekletstva tega sveta, ki izdihava smrad, to je odmev nekoga, ki me je od vsega začetka spremljal z nepopisno ljubeznijo, spremlja me tudi danes in me bo spremljal tudi jutri, dokler bo kaj diha v meni.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, nedelja 21. avgusta 2011