Spet smo pri »kruhu« kot že nekaj nedelj doslej. »Ni lepo jemati kruha otrokom in ga metati psom.« Recimo temu še tako: otroci so naša prva skrb, njim velja vsa naša pozornost, vsa naša ljubezen, vse, kar imamo dragocenega, njim je namenjeno, oni nas tudi osrečujejo, ker so božji dar. Otroci imajo torej absolutno prednost v tem božjem stvarstvu. Recimo temu še drugače: Tudi živali ne smemo zanemarjati, tudi one so namreč stanovalci Božje stvarnice, ki se ji pravi Zemlja: »… tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Kako se je Jezus na to odzval? Razumel je primero, s katero ga je žena poganka nagovorila, nihče namreč ne more biti izrinjen od dometa Božje pomoči, od mize božje besede, božje milosti, nikogar ne izključuje objem Božje ljubezni, vsak ima pravico stopiti na orbito odrešenja. Vsi narodi zemlje imajo pravico, da so neokrnjeno deležni vsega zveličanja. Po vsem tem recimo še tole: Iz žive vere je pognala ženina prošnja za hudo bolno hčerkico, da ji je Jezus namenil odločilne besede: »O žena, velika je tvoja vera!« Spet se je navrgel čudež: »Njena hči je ozdravela tisto uro.« Žena je vedela, da je Jezus »dober kot kruh«, zato bo razumel njeno stisko.
Evangelist je »kruh« postavil v sredico blagovesti. Kruh je za telesno preživetje, božja beseda za duhovno. Kruh je od pradavnine pomenil srečo in blaginjo, pomanjkanje kruha pa bedo, revščino, vojno. Kruh je krojil usodo človeštva, zgodovino narodov, delil ljudi na revne in bogate, site in lačne, na gospodarje in podložnike. Bogat je tisti, ki je bogat v Bogu, ker se hrani s »kruhom ljubezni«.
Nenasitna želja po kruhu, po bogatih žitnih poljih, je sprožila neštete vojne. Koliko hrepenenja, koliko trpljenja, koliko žlahtnosti, gorja in domačnosti, bede in blaginje, koliko vsega je v zgodovini človeka pomenil kruh: bil je svetost in merilo vsega dobrega. Kruh nam pomeni praznik, za človeka je čarobna moč, je zdravilo, je toliko kot življenje samo. Ljudstvo zna to misel povedati z malo besedami: »kruh je božji dar.« Za vse je kruh nekaj svetega – od biblijskih časov naprej. Ko so naše matere pekle kruh doma, so v kolač vtisnile znamenje križa, pomolile, preden so ga z loparjem porinile v peč, ko pa so pečen hleb načele, so nad njim spet naredile križ.
O kruhu lahko govore strokovnjaki, njihove razlage so znanstveno zanesljive, o kruhu pa lahko govorijo tudi preprosti ljudje, ki si ga pridelujejo v potu svojega obraza, a predvsem tisti, ki trpe lakoto. Na kakšnih srečanjih vrhunskih svetovnih politikov so v zadnjem času govorili o vrtoglavih številkah: tu o 40 milijardih evrov, tam o 100 milijardih, pa še spet o 100 milijardih, s katerimi bi reševali banke ali celo države. Od srede julija govorijo in pišejo tudi o drugačnih vrtoglavih številkah: na Afriškem rogu, na obmejnem območju Somalije, Kenije in Etiopije trpi lakoto 12,5 milijona ljudi. Kolikor ne bo hitne pomoči, grozi smrt 2 milijonoma otrok. Pomoč prihaja prepočasi, ni hitnih sklicev vrhunskih politikov, ne gre za velike milijarde, le nekaj milijonov evrov neposredne pomoči bi rešilo ljudi pred katastrofo, na obrazu človeštva pa bi bil en grozljivi madež manj. Več kot ena milijarda ljudi na svetu nima dovolj hrane.
Besedo »kruh« vpletamo v našo vsakdanjo govorico, da bi ji dali dodatno vsebino. Človeku pravimo »dober kot kruh«, tudi »tega sem vajen kot (vsakdanjega) kruha«, »kot krušna peč je tvoje srce, kot topel kruh so tvoji poljubi«, poje Kuntnerjeva pesem »Kot da bi bil doma« (cikel Vsakdanji kruh). Beremo in poslušamo včasih: že zgodaj sem okusil kruh bridkosti, za vse ne bo kruha, šel je v tujino za kruhom, slab pisateljski kruh, iz te moke ne bo kruha, človek ne živi samo od kruha, vsi otroci so že pri kruhu, (belega) kruha je pijan, trpljenje je moj vsakdanji kruh, zarečenega kruha se največ poje, za lenuha ni kruha, mašnik daruje kruh in vino, brez teh dveh prvin ni evharistije.
Ena izmed Menartovih pesmi ima naslov »Ljubi kruhek«; vsaka izmed šestih kitic se konča z refrenom »za ljubi kruhek«: ko je bil lepo pri mamici, se še ni boril »za ljubi kruhek«, a že kot šolarček je spoznaval, da se vsak peha »za ljubi kruhek«, v službi je marsikaj moral molče požreti »za ljubi kruhek«, odrasel je mnogo lumparij počel za ljubi kruhek, na koncu mu je na grob kamnosek vklesal, da tu počiva nekdo, »ki preživel je svoj vek za ljubi kruhek«. Kakšna pieteta v pesmi »Kašča« Toneta Pavčka (zbirka »Starožitja«, MD Celje, 2004). Vonjave v kaščah, kjer »diši po dedih in njihovi skrbi«, vonjave kakor »zvoki orkestra, ki mu maestro čas dirigira«, merniki zrnja »diše po njivah, klasih, povesmih«, že pri vratih »zadah te omami po žitu, moki,« mili »vonj po davnini«, zasveti se »nebeška zarja«. Pavčkova pesem »Mlin« je nostalgija po pravljično zlatih časih: »Dan in noč se žito mlelo / za ljudi je tisoč let«, zdaj je kamen zrušen, les segnit, mlin »več ne melje, kot je dedom, / sreče, časa in ne žit«, le še voda teče tam, kjer je nekoč bil mlin, »teče večna v nove čase / in odplavlja nanj spomin«. Verzi odsevajo dobroto, srečo, ljubezen, zadovoljstvo nekdanjih dni, nekdanjih ljudi. Na mnogotere načine izpovedujemo večno hrepenenje po »kruhu iz nebes«, po popolnejšem bivanju, kjer nam bo manj sile.
Na Škednju pri Trstu si je duhovnik za Slovence Dušan Jakomin omislil muzej »Škedenjske krušarce«, znane »pekovke«, ki so mesile, pekle in prodajale kruh tržaški gospodi, željni dobrega kruha. Kruh škedenjskih krušarc je bil najboljši, zaslovel je daleč naokrog, moko pa so dobivale iz Slovenije, Albanije, Madžarske, celo iz Amerike. Škedenjska žena je imela veliko otrok. Da bi preživljala svojo številno družino, je pekla kruh kljub obremenjenosti z rojevanjem in nego otrok. Do kruha so Škedenjci imeli sveto spoštovanje – kruh jim je bil svetinja. Če je padel kdaj kak kos na tla, ga je krušarca pobrala, poljubila in ga položila na svoje mesto.
Bodite dobri kot kruh, kruh je svetinja. Po vašem odnosu do kruha se izraža vaša ljubezen do Boga, to boste doživeli ne po tem, koliko ste govorili o Bogu, temveč po tem, kako govorite o vsakdanjih stvareh, predvsem kakšen je vaš odnos do kruha.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 14. avgust 2011 A Čas med letom