Vsakdo se trudi, da bi pustil za seboj kakšno vidno sled, da bi se zapisal v zgodovino in tako postal nesmrten. Kakšne lepe nauke dajejo starši otrokom, ko se odpravljajo na študij v mesto, ko se odločijo za življenje v internatu, se poročijo, si ustvarijo družino. Več ali manj se vsi zavedamo, da ne živimo le zase, kajti naše življenje je smiselno, ko se razdajamo in se trudimo, da bi bili svojim najbližjim v močno oporo. Marsikdo pa pravi, da je večkrat nemočen in se mu zastavljeni načrti ne izidejo. Na koga naj se obrne po pomoč?
Ko je Jezus prišel k Jordanu je Janez Krstnik v njem prepoznal tistega, ki mu je pripravljal pot. Vsem je oznanil veselo novico, da je odrešenik med nami: »Glejte, ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz.«
Kako je Janez Krstnik prepoznal Jezusa? Verjetno je Jezus oddajal od sebe določeno energijo, Janez je čutil nek mir, ki je prihajal od Jezusa. Ljudje se namreč odločamo po nekih dovolj jasnih občutkih, saj takoj vemo, kakšnega človeka imamo pred seboj: eden oddaja pozitivno energijo in nas privlači, v drugem opazimo neko sovražnost, ki nas odbija in se z njim nočemo srečati. Jezus je v sebi poosebljal božjo in človeško naravo, kar so vsi, ki so se z njim srečevali, takoj občutili. Bil je kot magnet in zato se ne smemo čuditi, da je za seboj potegnil množice, ki so ga poslušale in mu sledile.
»Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta!« je Janez Krstnik rekel svojil poslušalcem. V Jezusu je prepoznal več kot človeka in zato je čutil dolžnost, da vsem oznani, da je odrešenik tukaj. To je Janez spoznal šele ob Jezusovem krstu, ko je v golobu, ki se je spuščal nad Jezusa videl uresničitev starodavne prerokbe: »Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom.« Tako se je Janez Krstnik izkazal kot prvi pričevalec, da je Jezus Božji Sin.
Današnji evangelij nas izziva: Kako pa ti pričuješ za Jezusa? Kako drugi prepoznajo, da si drugačen? Morda si drugačen, ker ne kolneš! Tudi to je nekaj. Morda si v svojih besedah prizanesljiv in ne kritiziraš bližnjega! To je jasen dokaz, da je v tebi lep delež srčne dobrote in spoštovanja. Morda pa si ne pripisuješ prevelikih zaslug za svoja dela. Kdor tako razmišlja, se zaveda, da je krhko bitje in mu potrebno moč daje Bog, v katerega veruje. Blagor tebi, če tako razmišljaš. To pomeni, da imaš pravega, Jezusovega duha.
Župnik Branko Balažic, SDB
Čas med letom Nedeljska meditacija