2. nedelja med letom – Na koga boš videl prihajati Duha, tisti je – Branko Balažic

Leto A, 16. januar, 2011

Kako večina odkriva osebe, ki v življenju nekaj pomenijo? Navadno pogledajo, s kakšnim avtom se pripeljejo, kako so oblečeni, kje živijo, s kom se družijo. Zunanje obnašanje precej razodeva človeka in nam naredi določeno osebo pozitivno in privlačno, kakšno drugo osebo pa negativno in odbijajočo, da se ji raje izognemo. Za sodobnika je videz zelo pomemben in po prvem vtisu si navadno naredimo podobo o človeku. Pravijo, da je sodobnik veliko bolj čuten, kot so to bili naši predniki in doživlja svet z vsemi čuti hkrati, še prav posebej pa pri tem izstopajo oči in ušesa.
Naše oči so zelo vedoželjne: vse bi rade videle in nobeni stvari se ne bi rade odpovedale. To našo napako spretno izkoriščajo oglaševalci reklam in trgovci, ki nam znajo spretno prodati stvari, ki so prijetne za pogled, a pogostokrat nimajo nobene uporabne vrednosti.
In kaj lahko rečemo o naših ušesih? Kaj vse poslušamo čez dan, ob kolikih aferah zvezdnikov in zvezdnic se naslajamo, kako smo privoščljivi, če imajo naši sosedje probleme in težave v zakonu. Verjetno smo že večkrat slišali stavek: »Če bi prižgali človeško zavist, bi bila vsa Slovenija v plamenih.« Šala gor ali dol, nekaj resnice pa je gotovo v tem stavku.
Ker nas zanima le zunanjost, ker nas je materialni svet čisto prevzel, nam potem začne primanjkovati časa za negovanje notranjega človeka. Potem pa se napake vrstijo ena za drugo, naše izbire so napačne, naše življenje je stresno, globoka notranja hrepenenja pa podobna velikim sanjam, ki se ne bodo nikoli uresničile.
Kakšen je naš vsakdanjik? Če ne dobimo tistega, kar smo si zaželeli, hitro vzkipimo in se pritožujemo, da se nam godi krivica. Otroci niso sposobni biti pri miru niti pet minut; vsak trenutek nas opozarjajo, da želijo biti v središču pozornosti. Mladi odlašajo s poroko; ne bi se radi vezali za vse življenje, svoboda jim pomeni več kot odgovornost, zato je svobodni, navidezni zakon lepa priložnost, da uveljaviš svoje pravice in živiš kot se ti zljubi.
Vse, o čemer sem pravkar govoril, pa ni odkritje tretjega tisočletja. Takšni smo po naravi, zato je Janez Krstnik ob Jordanu srečeval podobne ljudi. K njemu so prihajali ljudje, ki so bili na zunaj brezhibni, pa vendar notranje nezadovoljni. Janez je bil do njih odkrit; ni jim prikrival njihovega notranjega stanja, hkrati pa se je tudi sam zavedal, da ni nič drugačen od tistih, ki so stali v vrsti, da je nepopoln, da ni odrešenik. Ko bo prišel odrešenik, nas bo vodil k notranjemu spreobrnjenju in življenju iz Duha.
Večkrat smo že slišali stavek: »Duh je tisti, ki daje življenje!« Verjetno pa si ne znamo predstavljati, kaj to pomeni. Naše življenje je sestavljeno iz treh prvin: iz materije ali telesa, duše in duha. Navadno je tako, da telesu posvečamo vso pozornost, o duši govorimo kot o nečem, kar je edinstveno in enkratno pri vsakem človeku, na duha pa največkrat pozabimo. Pa ravno duh napravi iz nas človeško bitje. Duh nas naredi odprte za milost, odgovornost in končno izpolnitev v Bogu. Naš duh je nosilec našega razumskega mišljenja in hotenja. Duh nas naredi odprte do vsega, kar obstaja in odprte do samega sebe. Zato smo sposobni presegati samega sebe, razmišljati o sebi in s seboj ravnati drugače, kot to delajo živali. Kljub svoji telesnosti vemo za neskončno, ki ga nosimo v sebi in po čemer hrepenimo.
Vsi bi radi živeli v polnosti, zato povsod iščemo srečo in zadovoljstvo, a največkrat brez pravega uspeha. Pogostokrat je za naše neuspehe kriv nepravilen pristop: hočemo biti srečni in zadovoljni, ne da bi poznali samega sebe, ne da bi odkrili, kje so naše prednosti in kje so meje. Naši cilji so zato največkrat bolj iluzorne predstave o življenju, brez prave podlage. Natančnega življenjskega cilja pa si ni mogoče postaviti brez dobrega poznanja samega sebe in brez dovolj jasnega uvida, kaj smo sposobni doseči.
V antičnih Delfih je bil napis: »Spoznaj samega sebe!« To v razlagi pomeni: vzemi si čas zase, poglobi se vase in pred teboj se bo pojavila osebnost, ki jo bo mogoče uresničiti.
Kot nekoč, tudi danes velja, da pomembne zgodovinske mejnike postavljajo tisti, ki so se na svoje poslanstvo dolgo pripravljali, ki so posvečali veliko pozornost oblikovanju svoje osebnosti in so se dali voditi Božjemu duhu. Samo vsestransko zgrajene osebnosti imajo pred seboj vizijo, zato nas lahko zanesljivo vodijo.
»Na kogar boš videl prihajati Duha, tisti je!« je Janezu Krstniku govoril notranji glas. Tako je lahko v Kristusu prepoznal napovedanega in dolgo pričakovanega odrešenika. Sam je čutil, da je njegov čas minil, da se mora sedaj umakniti in dati prednost tistemu, ki je večji od njega. Tudi to je velika življenjska modrost: uvideti, kdaj je prišel čas za umik, kdaj je treba prenesti dediščino na mlajše in jim zaupati, da so sposobni stvari pravilno peljati naprej.
Danes sicer trdimo, da je življenje veliko bolj komplicirano, kot je bilo pred dva tisoč leti, v času Janeza Krstnika. Večkrat smo prisiljeni iskati kvalificirane svetovalce in voditelje, ki bi nam zanesljivo pomagali pri doseganju zastavljenih ciljev. Ko opazujem obnašanje ljudi, se večkrat čudim, s kakšno lahkoto izbirajo različne zvezdnike za svoje idole in življenjske ideale. Le redki se zavedajo, da so danes mnogi voditelji zelo plehki in notranje prazni. Zunanji blišč navadno zakriva notranjo bedo in podrtijo, ki je ni mogoče več sestaviti skupaj. Ne smemo se zato čuditi, da je zelo veliko ljudi čustveno labilnih in zato iščejo vzore pri osebah, ki nič ne zahtevajo od njih in jih pustijo pri miru. Prav takšne labilne osebnosti so tarča novodobnih sekt in »duhovnih« gibanj.
Ko je sveti Pahomij srečeval ljudi, ki so bili zbegani in brez pravega življenjskega cilja, si je zadal nalogo, da bo spoznal smisel življenja in skušal tem ljudem pomagati. Vsako jutro je premišljeval svete besede modrecev, da bi odkril to skrivnost. Neke noči ga je Gospod uslišal in mu poslal sanje.
Pahomij je videl, kako je svet podoben ogromni temni votlini. V njej so se ljudje tipaje premikali, se udarjali in jezili, včasih so se ob padcu ranili, vedno bolj pa so bili nezaupljivi in razočarani, ker niso mogli najti izhoda.
Naenkrat pa je nekdo prižgal luč. Bila je drobna lučka. Ni je tako globoke teme, ki je ne bi razsvetlila že prav majhna lučka. Z lučjo se lahko vedno najde pot rešitve, zato so se vsi postavili za osebo, ki je v rokah držala lučko.
Prej so se stiskali in drug drugega ovirali, zdaj pa so se postavili v vrsto drug za drugim. Bilo jih je ogromno, tema globoka, luč pa drobna. Na koncu so našli rešitev: prijeli so se za roke in šli za človekom, ki je imel luč.
Janez Krstnik je pokazal na osebo, ki je prišla na svet kot luč. Jezus je hotel biti luč in želel je biti med nami, da bi vsakdo, ki bi šel za njim, našel pravo pot. Njegovo življenje je bilo tako prosojno in jasno, da se nanj lahko zanesemo. Na koga se lahko zaneseš bolj kot na tistega, ki je zaradi tebe pripravljen iti v smrti. Jezus je naš zanesljivi vodnik, ker se je pustil voditi Duhu in se zato ni oziral na to, koliko ga bo kakšna stvar stala. Šel je do konca in je za nas še danes konkreten zgled za posnemanje in luč ob poti, da ne bi zgrešili.
župnik Branko Balažic, SDB