2. nedelja med letom – Glejte Jagnje božje, ki odjemlje greh sveta – Branko Balažic

Leto A, 16. januar, 2011

»Pokaži mi Boga in bom veroval!« Tako se izgovarjajo mnogi, ki bi radi videli in otipali Boga. Gre za naivno stališče, da je mogoče z gledanjem rešiti problem vere. Kaj vse smo že videli, kolikim naivnežem, ki so nam obljubljali raj na zemlji, smo zaupali, pa smo na koncu ostali razočarani. Res je, da bi sodobnik rad imel svojo usodo natančno določeno in opredeljeno, nobene stvari ne bi rad pustil brez nadzora. Tudi nevidni svet bi rad naredil viden in zemljo spremenil v ogromen laboratorij, kjer je vse pod budnim nadzorom znanstvenikov.
Zakaj prisegamo na takšno natančnost in se zanašamo samo na konkretne rezultate in dejstva, ki jih je mogoče preveriti z novim poskusom? Mislim, da je glavni problem v zaupanju. Mnogi so se namreč tako osamili, da ne zaupajo nikomur več: ne ljudem in še manj Bogu. Kjer ni zaupanja v moč dobrega, kjer se ljudje ne sprejemajo, se ne spoštujejo in se ne razdajajo drug za drugega, tam je zanesljivo samo še hladno preverjanje brez srca in brez osebnega angažiranja. Zato: brigaj se zase, ker tudi sosedu ni nič mar, kaj ti počneš!
Kaj se je dogajalo z Janezom Krstnikom ob Jordanu? Najprej se je oddaljil od ljudi, dobesedno je pobegnil iz mesta in se zatekel v samotno goščavo. Tam je meril svojo daljo in stran ter prišel do zaključka, da mora ljudem strgati maske z obraza in jim direktno povedati, da so vsak na svoj način gadja zalega. Hkrati pa je dobro vedel, da si mora pridobiti njihovo zaupanje, sicer bo podoben revolucionarju, ki pušča za seboj pogorišča in ljudi peha v vedno hujšo bedo. Janez Krstnik je zato, kljub svojemu koleričnemu značaju, zaupal ljudem in jim iskreno iskal alternativne rešitve njihovih problemov.
Nato se je pred Janezom naenkrat pojavil Jezus. Janez ga je pogledal v dno duše in natančno ocenil položaj: pred njim je stal večji od njega, Bog v človeški podobi, ki ga je treba sprejeti za odrešenika. »Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta!« je Janez oznanil množici in jo povabil na pot pokore in spreobrnjenja. Od tega trenutka naprej so stvari jasne: Janezova naloga je končana, od nas je sedaj odvisno, ali bomo odrešenika sprejeli, ali pa ga zavrgli.
»Odrešenik je tukaj!« Stavek je lahko le hladno sporočilo ali pa novica, ki mi odpira vrata v večnost. Zgodovinski dogodki so samo enkratna dejanja, lahko pa postajo mejniki v naši osebni zgodbi in hoji proti cilju. Nekateri hočejo biti osamljeni jezdeci na tej poti, drugi se spuščajo v tvegano zaupanje, zato so velikokrat ogoljufani v njihovem iskanju. Pa vendar, kdor zaupa, vedno sreča koga, ki se zaustavi in prisluhne zgodbi, reče besede tolažbe in nas nežno poboža. Če znajo biti ljudje tenkočutni in usmiljeni, kakšen je šele Bog!
župnik Branko Balažic, SDB