2. nedelja med letom

Leto B, 8. januarja, 2024

Pridi in poglej!

Kdaj smo veseli, zadovoljni, srečni? Ko smo prepričani, da se splača živeti, ko so v ozadju pravi razlogi in motivi, da delamo to, kar delamo. Čim bolj smo motivirani toliko bolj navdušeni smo, kar vsi, s katerimi se srečujemo, tudi opazijo. Dobro je opazovati odrasle, ki se upokojijo: če po zapustitvi kolektiva, v katerem so dolga leta delali, ne najdejo pravih motivov za smiselno družabno življenje v času upokojitve in se zaprejo med štiri stene svojega doma, zelo hitro umrejo. Podobna občutja najdemo tudi med mladimi, ki jim je vse servirano na krožniku in se jim ni treba za nobeno stvar potruditi: postanejo mladi starčki brez pravih spodbud. To ni odkritje moderne dobe, kajti brez pravih motivov, ki osmišljajo to, kar delamo, ni mogoče preživeti. Zato nam tudi svetopisemska besedila zadnjih nedelj skušajo pomagati najti prave odgovore za odnose z našimi bližnjimi in z Bogom.

Trije modri so bili zelo pogumni, ko so sledili zvezdi, ki jih je privedla v betlehemski hlev; ob Jezusovem krstu smo začutili, kako smo vsi povabljeni, da se mu približamo takšni kot smo, kajti on nam želi odvzeti sleherno krivdo in nam odpušča tudi najhujše grehe. Današnja Božja beseda pa nas vabi, da postanemo pravi raziskalci in si upamo postavljati vprašanja, na katera nimamo pravih odgovorov.

V prvem berilu smo slišali, kako je Bog poklical mladega Samuela: poklical ga je po imenu, Samuel se je zbudil in šel Elija vprašat, kaj želi. Samuel še ni imel nobene izkušnje z Bogom in ko je tretjič prišel k Eliju z istim vprašanjem, mu je prerok povedal, kako naj se odzove na Božji klic. Na Božje povabilo naj odgovori: »Govori, kajti tvoj hlapec posluša.« Samuel je potem resno vzel Božje povabilo in ni pustil, da bi se katera od Božjih besed ne izpolnila. Z nami se dogaja pogostokrat drugače: želimo, da nas nihče ne moti, toda s tako držo izgubimo priložnost za srečanje z Bogom.

Tudi današnji evangelij nam je govoril o srečanju, do katerega je prišlo, ko je Janez Krstnik opazil Jezusa in je rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Dva Janezova učenca nista razumela, kaj je hotel s tem povedati, zato sta se napotila za Jezusom, ne da bi vedela, kaj se bo zgodilo. Jezus se je ustavil in ju vprašal: »Kaj iščeta?« Iščemo takrat, ko nam manjka kakšna zelo pomembna stvar. Učenca nista vedela, kaj iščeta in zato je sledilo vprašanje: »Učitelj, kje stanuješ!« Rečeno bolj preprosto: »Rada bi te spoznala!« Kraj, kjer bivamo, pove nekaj o nas samih. Vstopiti v neko hišo, pomeni, biti deležen zaupanja, vstopiti v intimni prostor tistega, ki te je povabil v hišo. To je Jezus dobro vedel, zato ni začel razlagati, kje je njegov dom in kakšen je, ampak je preprosto odvrnil: »Pridita in bosta videla.« Hotel je z njima deliti svojo izkušnjo. Tako je prišlo do osebnega srečanja. Zanimivo je tudi to, da ne vemo, kje je ta kraj. Kot da bi Jezus hotel reči, da ne obstaja nek privilegiran kraj za srečevanje z njim. Povsod se lahko z njim srečamo, le če imamo željo, da bi do srečanja prišlo.

Osebna srečanja navadno pustijo določene sledi v našem življenju, ki so lahko pozitivne ali pa tudi negativne. Tako se je zgodilo tudi s tema dvema učencema: prvo srečanje je bilo tako močno, da sta si zapomnila uro, kdaj se je to zgodilo: bilo je okrog desete ure, ali po naše, okrog štirih popoldne.

Iz zaključka današnjega evangelija je razvidno, da nas pravo, osebno srečanje z Bogom, zares spremeni. Andrej je takoj šel veselo novico, da je srečal Odrešenika, povedat svojemu bratu Simonu. Ko se je on srečal z njim, mu je Jezus takoj spremenil ime: »Imenoval se boš Kefa, kar pomeni Peter!« Če osebno ime pomeni človekovo identiteto, to, kar ta človek je, potem sprememba imena pomeni, da si prejel novo identiteto, postal si novi človek. Novo ime nam lahko podari samo Bog, kajti samo on nas je sposoben notranje spremeniti, samo on ima z nami pomembne načrte. Zato je prav, da se vsak dan potrudimo najti Božjo voljo in jo izpolniti.

Župnik Branko Balažic SDB