Videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin
Če bi kdo zahteval od vas, da v nekaj kratkih stavkih opredelite svoje življenje, kaj bi mu odgovorili? Marsikdo bi v veliki zadregi mencal: »Bolje, da ne govorim! Včasih je prava katastrofa!« Rečeno bolj preprosto: »Naše življenje je podobno dolgemu procesu, v katerem igramo različne vloge in za mnoge se vse dogaja med dvema ekstremoma, med navdušenjem in razočaranjem, brez prave uravnoteženosti.« Zato se ne smemo čuditi, da ljudi opredeljujemo kot desne in leve, pa čeprav ni nobenih pravih razlogov za takšne trditve. Imamo se za razsodnike, pa čeprav nam nihče ne daje te pravice. Radi imamo jasne stavke o tem, kdo dela dobro in kdo slabo, kdo je za v zapor in kdo si zasluži mesto v parlamentu, kdo je v vlogi tožnika in kdo na klopi na obtožence. Ali ne obstaja še kakšno vmesno stanje med dvema ekstremoma? Obstaja, vendar ta vloga ni ravno priljubljena. To je vloga priče, mnenje osebe, ki je videla dogodek, ima izkušnjo in je pripravljena o tem govoriti. To je bila pozicija Janeza Krstnika iz današnjega evangelija. On je življenje dojemal kot dolg proces, v katerem ima posebno vlogo oseba, ki je bila zraven in najbolj zanesljivo govori o dogodku. Zato se Janez predstavi kot tisti, ki pričuje o Jezusu in na koncu svojega evangelija se Matej predstavi kot tisti, ki je videl in zato govori resnico.
Življenje slehernega človeka je pričevanje, pozitivno ali negativno, če to govorimo na glas ali če nič ne rečemo. Naše življenje vsak trenutek tudi brez besed govori o dobrih ali slabih stvareh, ki se nam dogajajo. Ko med našimi besedami in izkušnjami ni doslednosti, smo slabi pričevalci. To se nam dogaja, ko se prepuščamo svojim fantazijam, ko si izmišljamo približne izide dogodkov, ko obsojamo, obrekujemo, ko si ustvarjamo predsodke, da bi s tem izpadli bolj lepi. Pri tem pa pozabljamo, da ne samo na sodišču, ampak tudi v vsakdanjem življenju napoči trenutek, ko pride resnica na dan in potegne za seboj težke posledice. Če smo slabi pričevalci, bomo v doglednem času za to odgovarjali.
Janez Krstnika nas uči, da obstaja neka stična točka med videti in govoriti: ker je videl s svojimi očmi, ker ima izkušnjo, si lahko vzame pravico, da spregovori in pričuje za resnico. Še več, Janez Krstnik nam celo govori, da obstaja še nekaj, kar se zgodi preden nekaj vidimo in o tem govorimo. Janez je poslušal Boga. Bog nas vabi, da mu prisluhnemo tam, kjer smo, v okolju, v katerem živimo. Tam smo najprej pričevalci. Naša družina je zato prvo okolje, kjer moramo poslušati drug drugega in pričevati. In ravno tam se nam dogaja, da postajamo sodniki, tožniki in tisti, ki kličejo na zagovor, torej slabi pričevalci.
V svoji encikliki Veselje evangelija papež Frančišek pravi, da je realnost veliko več kot lepa ideja. Sodobnik pa razmišlja, da se bo s tem, ko bo imel v glavi lepe ideje, že vse spremenilo. To je velika zabloda, kajti resničnost navadno ni v skladu z našimi lepimi idejami. Janez Krstnik prizna, da ne pozna Jezusa, a se zato ne zapre v svoje fantazije in predsodke. Potrudi se in stori vse, kar je v njegovi moči, da bi se srečal s pravim Jezusom. Predsodkov se znebimo, ko pristopimo k osebi in ji v obraz povemo, kaj si mislimo o njej in nato čakamo na odgovor.
Pri tem procesu prepoznavanja realnosti je pomembno še nekaj: besede ne povedo vse, zato Janez Krstnik uporabi podobe, s katerimi pove to, kar je videl in občutil. On uporabi dve podobi: jagnje in goloba. Jagnje nas spominja na velikonočno praznovanje. Jagnje je žival, ki so jo darovali pri obrednih žgalnih daritvah in to jagnje predstavlja našo smrt. V Jezusovi daritvi je tako navzoča naša življenjska zgodba, ki je odkupljena z njegovo ljubeznijo, kar ni mogoče zaobjeti z nobeno definicijo. Popolna ljubezen je neposredna in ne potrebuje definicije. Veliko govorimo in razlagamo takrat, ko je z našo ljubeznijo nekaj narobe. Ko pa resnično ljubimo smo tiho, ker so besede prerevne za opis tega, kar čutimo v sebi.
Kako se počutimo ob težko izrečenih besedah, ki postanejo hitre in v nebo vpijoče, a so hkrati lažne. To se nam dogaja, ko postanemo nepristni pričevalci. Zato je prav, da se vprašamo: Sem pripravljen prositi odpuščanje in zato stopim v spovednico? Se zavedam, da nisem vedno žrtev slabih razmer, ampak da sem pogostokrat tudi sam sodnik in tožnik? Naj se nas Bog usmili in nam podari svoj mir!
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto A