2. navadna nedelja – Učenik, kje stanuješ? – Branko Balažic

Leto B, 15. januar, 2012

Človeka bi lahko opredelili kot »radovedno« bitje. Kaj vse so posamezniki pripravljeni žrtvovati, samo da bi se dokopali do čim več skrivnosti tega sveta. Zato nihče ne more določiti meje človekovega razvoja, ker ne moremo postaviti meje človeški domišljiji. Človek hoče biti ustvarjalec in graditelj tega sveta do te mere, da bi morda izločil tudi Boga, če bi bilo to mogoče. Zato se mnogi zelo trudijo, da bi razvozlali božje načrte in obvladali ta svet.
Spoznati Boga in ga udomačiti! To je bila stalna človekova želja, ko je hrepenel po Bogu in ga iskal. To opazimo pri starozaveznih prerokih in v novi zavezi tudi pri Jezusovih učencih. Ko je Janez Krstnik pokazal na Jezusa in ga opredelil kot odrešenika, sta dva njegova učenca takoj odšla za Jezusom. Ko ju je Jezus opazil, ju je vprašal: »Kaj želita?« Odgovorila sta: »Gospod, kje stanuješ?« Jezus jima je odgovoril: »Pridita in poglejta!« Pravih informacij o kraju svojega bivanja jima Jezus ni dal. Evangelij je glede tega zelo diskreten in ne daje informacij o tem, kje je Jezus prebival – v hiši ali morda v šotoru – temveč govori samo o tem, da »sta šla, videla, kje prebiva in ta dan sta ostala pri njem«.
Prvo spoznavanje Boga in odkritje božjega bivanja je povezano s človekovim hrepenenjem in odprtostjo do Boga. Človek mora biti pripravljen, da se odzove takoj, ko je poklican. Ni pa vsak klic tudi božji klic. Kliče tudi kralj teme, ki se trudi, da bi človeka zapeljal in ga odvedel na stransko pot, ki ne vodi k Bogu, ampak vedno bolj vstran od njega. Zato si je treba pridobiti izkušnjo z Gospodovim glasom in božjim klicem. Tu nam zelo pomaga redna in vztrajna vsakodnevna molitev ter želja, da bi nas Gospod poslal v svoj vinograd.
Bog pričakuje od nas, da zahrepenimo po njem in iščemo mir tam, kjer ga je mogoče dobiti: v božjem objemu. Krščansko življenje je neke vrste sobivanje z Bogom in neprestano iskanje kraja, kjer biva on, po komer hrepeni naša duša. Evangelist Janez je šele kasneje odkril, kje je Jezus prebival. On namreč prebiva v Očetu in Oče prebiva v njem. Jezus se namreč zaveda, da je Očetov poslanec, zato se trudi vsak trenutek odkriti Očetovo voljo in jo dosledno izpolniti.
Ko Jezus izbere svoje učence in jih povabi za seboj, jim da možnost, da prebivajo v njem. Reče jim: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, prebiva v meni in jaz v njem« (Jn 6,56).
Kako je z nama, brat, sestra? Mar ni čudno, da tolikokrat odhajamo od maše, ne da bi Jezusa prejeli v drobne kruhu ljubezni? Kako lahko govoriva o prijateljstvu z Jezusom, če si nisva ničesar podelila z njim in se razšla bogatejša? Morda pa je napočil zame in zate čas, da ga vprašava: »Učitelj, kje stanuješ?«
župnik Branko Balažic