19. nedelja med letom – »Brez vsega človek je lahko, brez vere ne!« Janez Menart – Jože Zadravec

Leto A, 7. avgust, 2011

»Brez vsega človek je lahko, brez vere ne!« Janez Menart
Množice je nasitil, potem se je umaknil v samoto, na goro, in »na samem molil«. To je uvod v drugi čudež, ali preverjanje, kako so učenci doumeli njegovo nenavadno dejanje o pomnožitvi kruha. Znova jih je preizkusil: bili so na odprtem jezeru, valovi so premetavali čoln, da se jim je strah zaril v kosti. Čudni ribiči, ki se bojijo valov. Jezus je pravo nasprotje: kot po kopnem mirno hodi po gladini jezera. Nemogoče je postalo mogoče. Ali se je Peter hotel postaviti pred drugimi učenci, ali celo pred Jezusom, ko mu je poskušal slediti. Ko pa se je v nekem trenutku zamajala njegova vera, je začel izgubljati tla pod nogami. Jezus je spet prvi, poda roko. Reče mu: »Malovernež, zakaj si podvomil?« Brez Jezusove pomoči ne moremo ničesar storiti. Velikih reči ni brez močne vere.
»Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Jezus posvari učence, naj bodo varčni, kar človeku narekuje že zdrava kmečka pamet.  Živimo v času in družbi, kjer je razmetavanje nekaj vsakdanjega. V petdesetih letih smo prišli od razmer, ko se je hodilo v šolo ali pa k nedeljski maši vse do praga s čevlji v rokah, da jih ne bi obrabili, do položaja, ko zametujemo skoraj nove čevlje, da bi sledili modi, ki se spreminja, da o zametavanju hrane sploh ne govorimo. Jezus tistega dne ni rekel: »Uničite koščke, ki so ostali, da na trgu ne bi padla cena kruha in rib.« Rekel je drugače.
Ena od raziskav, ki jo je opravilo ameriško ministrstvo za kmetijstvo, je dala presenetljive rezultate. Od 161 milijonov ton prehrambenih izdelkov jih 43 milijonov ton – približno ena četrtina – konča v smeteh. Če bi le hoteli, bi zlahka rešili 2 milijona ton te zavržene hrane, z njo pa bi lahko za celo leto nahranili 4 milijone ljudi, ki se otepajo z revščino. Pri nas ta fenomen ne doseže teh vrtoglavih številk tudi zato, ker prihajamo iz okoliščin, kjer varčevanje ni le stvar potrebe, ampak tudi kulture. Toda razmetavanje vleče vase tudi nas.
Na orumenelem listu iz kupa svojih rokopisov sem odkril tale zapis: »Ljubeznivi in dobrohotni študentje teologije so si po praznikih prinesli od doma odlične priboljške ter jih shranili v hladilnike. Čez čas je vse to splesnelo. Ko je njihov duhovni asistent oz. vzgojitelj to odkril, ni prikrival, kako hudo mu je bilo pri srcu; pobral je vse ter postavil na mizo v obednici, na začetku večerje pa jim je očitajoče spregovoril: Oglejte si ta kup hrane. S kakšno ljubeznijo vam jih je mati dala na pot, koliko žuljev je skritih v tej hrani, ki se je sedaj spremenila v neužitno plesen. Ne bomo nič molili, temveč bomo nekaj trenutkov v tišini vsak zase razmišljali, spominjajoč se tistih, ki bi se ob tem stepli do krvi, če bi vsaj kakšen košček od tega našli v smetnjaku.« Dogodek gotovo ni iz naših hiš. Ko sem bil pri vojakih, sem pod mizo pobiral skorjice/koščke kruha. Od doma in salezijanskih zavodov sem imel to srčno higieno, da je kruhek božji dar – tudi v smislu ljudskega reka: Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga!
Pod pritiskom vsiljivih reklam v današnjo ekonomijo vstopa parola: troši, ne varčuj! Kajpada, ni dovolj, če varčujemo. Varčevanje mora omogočiti bogatim posameznikom in družbam, da so bolj velikodušni do revnih dežel, sicer  je to prej skopuštvo kot pa varčnost.
Potratni se zdijo množični shodi, v lesku pisanih barv, bučne glasbe, v očarljivi bližini vitkih ženskih in mišičastih moških teles, od vsepovsod nasmejani obrazi, modna oblačila in domiselne pričeske – vse to daje vtis opojne sreče, čeprav v dušljivem  hlapu  dima, alkohola in znoja. Podoba je, kako so srečni in zadovoljni, a je vendar to družba, ki se hoče nasititi v motnem sanjskem svetu, a so vseeno obupno osamljeni. Resnici na ljubo, nič nam ne manjka: smo družba uživanja, zabavanja, doživljanja. V arenah, dvoranah, na ploščadih, terasah, v pivskih šotorih se tarejo množice sodobnih lahkoživcev in lahkoživk. Ob vsem tem pa tudi razna srečanja, predstave, predavanja, razstave, razprave in pogovori, kjer ljudje, posebno mladi, skušajo globlje prodreti v vprašanja življenja in sožitja. Tako si preganjamo črne misli. Lep je naš svet!
Dano nam je, da lahko imamo lagoden počitek na klopci ob potočku, v senci razvejanega drevesa, lahko se sprehodimo po sončni rebri, povzpnemo na bližnji hrib, s prijatelji prijetno pokramljamo v poletnem večeru, si nabijemo šale, se od srca nasmejemo, zamaknjeno poslušamo petje in glasbo, zatopljeno beremo zanimive ali lepe knjige, take, ki ne povzročajo stresa, saj ni podvrženo diktatu trenutno veljavnega okusa. Zatopimo se v drveče sličice filma. Saj ne gre za nikakršno pregrešnost, če si v pametni meri privoščimo nekaj kapljic tekočega  žametnega grozdja, pri čemer ne smemo pozabiti na ljudski izrek: »več jih utone v kozarcu kot v morju«. Dobro nam de, če utišamo žejo s požirki hladnega piva – domačega kot je Laško in Union, ne belgijsko, avstrijsko, kanadsko, sarajevsko, srbsko – če posrebamo skodelico dišeče kave in še marsikaj za dušo in telo koristnega. Srce nam zaigra ob »pogledu v nedolžno oko« lastnega otroka ali vnuka, saj se nam ob njem lahko »odpro nebesa« (prim. Simon Gregorčič). Petdesetletnika so vprašali, kaj si najbolj želi za novo leto? »Rad bi bil eno uro spet star pet let. Rad bi se veliko smejal in veliko jokal. Kako zelo bi bil vesel, če bi me nekdo vsaj za trenutek vzel v naročje, me zazibal v spanec, odnesel v posteljo. Za novo leto si zares želim nazaj svoje otroštvo, iger v travi in pesku.«
Družina z juga Italije se je v začetku 20. stoletja selila v Združene države Amerike. Na pot so si vzeli hrano: kruh in sir. Niso imeli denarja, da bi lahko jedli v restavraciji. Minevali so dnevi, tedni, kruh je postajal vse trši in sir je splesnel. V nekem trenutku sedemletni deček tega ni mogel več prenašati, kar naprej je samo jokal.  Oče in mati sta  zbrala denarja, kar sta še imela: Na, pojdi in se do sita najej. Dolgo ga ni bilo, vrnil pa se je spet ves objokan. »Še vedno  jokaš, pa smo ti dali vse, kar smo imeli, da bi se do sita najedel?« On pa jim je skozi solze govoril: »Jokam, ker je bilo v ceno potovanja od vsega začetka za vsak dan vključeno tudi kosilo, mi pa smo ves čas jedli le kruh in sir.«
Skozi to življenje gremo ob »kruhu in siru«, skromno zaznavamo božje dobrote, spregledamo pa, da ima vsak dan  »preobilje Božjih dobrot« in vse je »vključeno v isto ceno«. Ali  kot kristjani ne vemo, da nas  spremlja Božja ljubezen, Božji Duh nas povezuje v občestvo z brati in sestrami,  da nas evharistična gostija obdarja z mnogoterimi darovi?
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 7. avgusta 2011