18. nedelja med letom – Vsi so jedli in se nasitili! – Jože Zadravec

Leto A, 31. julij, 2011

Jezus je storil čudež: neznatno zalogo hrane je blagoslovil, zatem je nasitil množice, to pa tako, da je od vsega ostalo še dovolj dobrot! Kjer je božji blagoslov, tam je obilje vsega. Evangelijski odlomki naslednjih nedelj govorijo  o kruhu življenja kot evharistični skrivnosti, glagol »nasititi« mnogoznačen.  Človek ima um, ki ga žeja po resnici, ima srce in z njim hrepenenje po ljubezni. V tem smislu tega čudeža ni moč ustaviti!  »Kruh, ki je prišel iz nebes«, nasiti um in srce. Jezus je nasitil veliko množico, in jo še dandanašnji. Po bl. Janezu Pavlu II. je Jezus prepotoval ves svet: 1,247.613 km, obiskal 129 držav, za blažene razglasil več kot 1338 osebnosti, kanoniziral 482 ljudi, srečal se z več kot 1590 predsedniki držav oz. vlad, izdal 15 enciklik. Kaj je delal na teh popotovanjih? Milijonske množice je nasitil s kruhom božje besede! »Odprite vrata Kristusu!« je dejal na Rdečem targu v Varšavi, 2. junija 1979, ob prvem obisku svoji ljubljeni Poljski. Tako in podobno je še govoril vsem narodom, želeč jih nasititi s kruhom Božje besede.
Več kot 4000 škofov, naslednikov apostolov, več kot 400.000 duhovnikov, duhovnih pastirjev, milijone redovnic in redovnikov nasičuje s kruhom Božje besede množico katoličanov, milijardo in dvesto milijonov članov vesoljne Cerkve, najvišjo inteligenco, ki obiskuje na tisoče njenih univerz, višjih šol, družbenih ustanov, množico samostanov ter njihovih stanovalcev posvečenega življenja. V vse pore družbenega in znanstvenega življenja stopa Božja beseda!
Kaj pa mojstrovine sto tisočih  glasbenikov, likovnikov, besednih ustvarjalcev. Mojstrovine skladateljev, njihovih motetov, maš, rekviemov, oratorijev, pasijonov, tedeumov, mojstrovine arhitektov, kiparjev, slikarjev, poetov in pripovednikov so hkrati najlepše hvalnice Stvarniku, po njih, njihovih umetninah Bog nasiti nepregledne množice, žejne in lačne lepote in ljubezni.
V mojem dnevniku iz leta 1986 je tudi tale zapis: »Kadar se sprehodim mimo ‘velike gmote’, cerkve sv. Jožefa, me spreleti nelagodno občutje. V duhu uzrem tisti temni prostor, zazidan, ločen od cerkvene ladje. Tista luknja je podobna ropotarnici: odpadki, zaprašeni lustri, zarjavele žice, koščki železa, filmske škatle, kulise, razbitine – in iz vse te ‘smrdeče drhalje’ kot iz ječe moli monumentalni Plečnik – veliki oltar s kipom sv. Jožefa.« V letu 1949, ko se je v tej cerkvi napovedovala podivjana filmska produkcija, je posebna komisija določila, da je treba Plečnika zavarovati s posebnim zidom. »Plečnik« je bil obsojen »na ječo«. Minilo je nekaj desetletij, iz »ropotarnice« je spregovoril jetnik, po njem pa Kristus in nasitil ljudi, žejne in lačne  in hrepeneče po mojstrovinah velikega arhitekta.
Naš um in srce »nasitita« tudi dobra glasba. »Pastorala«, ena najbolj znanih Beethovnovih simfonij, svetla in vesela skladba ljudi poteši in nasiti. Mozartova Simfonija št. 40 v g-molu, izjemno poduhovljen samospev, glasba, ki se približa lepoti bolj kot katerakoli druga Mozartova skladba. Zelo globoko deluje – kot molitev k lepoti. Glasba mehko zdravi poslušalčevo srce, nasiti njegovo koprnenje po lepem in dobrem. Po njej Stvarnik dela čudeže – nasiti množice. Milijonkrat boljše je njegove skladbe enkrat poslušati, kot o njih brati v številnih člankih. Iz skladbe moli prst Božji. Skladatelja S. Bacha imenujejo  kar »peti evangelist«. Po glasbi nas s kruhom Božje besede nasičuje sam Bog.
Ne prezrimo preprostega dejstva: nasitita nas tudi molitev in nedeljska maša, podarjata nam notranji mir in moč za življenjsko vedrino. S tem veseljem in mirom nasitim družino in prijatelje, ljudi, s katerimi se srečujem. Ko se zvečeri, ugasnem luči, izklopim računalnik, utišam televizor, v kuhinji vse aparate, odprem okno, se zazrem po pokrajini – joj, koliko svetlobnega sevanja in klicev k miru. Slišim skrivnosten glas: ta mir, ta spokojnost, ta zazrtost v studence večnosti je hrana in pijača z moje mize.
Ko je škof Lenič prebral knjižico »Prešernova vera«, je avtorju Mirku Mahniču pisal: »Danes, ko še vedno boleham na domu, sem z veliko hvaležnostjo prebral Vašo knjižico ‘Prešernova vera’. Čestitam vam in se obenem prisrčno zahvalim. To je sodobna apologetika Prešerna, njegove in naše vere. Naj Vas Gospod blagoslavlja!« (december 1989). Mahničeva razlaga Prešernove vere je nasitila škofovo dušo in srce.
Šolska mladina se leta in leta poglablja v učbenike, preživlja šolske ure in je v primežu pedagoškega drila v šoli in doma, navdušuje se za šport ter razne dejavnosti, nekateri si prizadevajo, da prejmejo »Cankarjeve nagrade«? Nasiti pa jih le tisto, kar iz učenca, dijaka, študenta, naredi človeka. Biti človek je več kakor biti samo umetnik, izumitelj, znanstvenik ali imperator. Človeka nasiti kaj drugega, to nikoli povsem. Pisatelj in literarni zgodovinar, vseskozi dosleden kristjan, France Vodnik, je zapisal: »Biti človek se pravi, biti zvezda na ščitu Večnega, cvet v Njegovih dlaneh, pesem v srcu Nevidnega.« To stori vera, to stori ljubezen, to stori iskrena predanost. Kdor ni v orbiti večnega, skrivnostnega, religioznega je podoben cerkvi, »v kateri ves dan zvoni, božja služba pa se nikoli ne začne« (Fr. Vodnik). Samo to »religiozno« nasiti človeka. Kjer tega ni, ostaja še naprej lakota in žeja.
V nas je nenasitna želja, da bi se prebili nekam, kjer nam bo manj sile. »Kam si se bil namenil / in kam si utrujen prispel, / kam se napotiš jutri, / če boš še kam imel?« se sprašuje pesnik Šmit (zbirka Zlo stoletja). V nas je večni glad: iz telesne krhkosti se prebiti v zdravje, iz  razočaranja v zadovoljstvo, iz revščine v znosnejše bivanje, iz izgnanstva  v varnost doma, iz smrti v življenje. Od rojstva do smrti smo v neki temeljni nepotešenosti, nenasitnosti,  Rojeni in pojeni smo za višji, popolnejši red bivanja. To čudovito skladje iz 206 kosti, nad 600 mišic, 6 litrov krvi, se bo v nekem trenutku sesulo, nehalo bo funkcionirati. »O srečni dom nad zvezdami, kjer bivajo vsi blaženi,« poje pesem. Tega doma nad zvezdami ni. Na Veneri je en sam pekel, poln ogljikovega dioksida, na Marsu en sam kup puščav z vulkanskimi žreli. Lakoto in žejo človeške duše lahko pomiri in odžeja, nasiti in poteši le kruh Božje besede!
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 31. julij 2011