Vidimo samo svojo lakoto, drugi nas ne zanima!
Dostojevski je zapisal stavek, ki je zelo izzivalen: »Pravijo, da tisti, ki je sit ne more razumeti lačnega. Jaz bi dodal: kdor je lačen, ne razume lačnega ob sebi.«
Vsi čutimo določeno lakoto in se trudimo, da bi jo potešili. Lačni smo pozornosti, lačni smo osebnih odnosov, lačnih smo pravih stvari in ne kakšnih nadomestkov. Rodili smo se z naravnim instinktom potešiti lakoto po hrani, kajti to je nujna stvar, da lahko preživimo. Ko odrastemo, še vedno iščemo stvari, ki nas nasitijo. Od časa do časa se res odločimo za post, pridejo situacije, ko se soočamo s hrano, ki ji je potekel rok uporabe, včasih se nam hrana priskuti in nočemo jesti. Vendar to so le kratki trenutki, ki nimajo nič skupnega z vsakodnevnim običajnim obnašanjem.
Današnji evangeljski odlomek nas je postavil pred lačno množico. Tudi mi smo del te množice, ker ni nobene razlike med temi ljudmi, ki hodijo za Jezusom ves dan in nami. Vsi so lačni, telesno in duhovno. Morda niti ne vedo, katero obliko lakote bi radi ta trenutek potešili. Ta množica, ki hodi za Jezusom, bi preprosto rada živela, radi bi začutili, kaj daje pravi smisel vsemu, kar mislijo, čutijo in delajo.
Ko si lačen, najprej pomisliš nase. Ko si izmozgan težko misliš na lakoto koga ob sebi. Jezus je drugačen: pozabi, da je tudi sam lačen in se preusmeri na lakoto ljudi, ki so pred njim in ga poslušajo. Jezus zahteva od svojih učencev, da pozabijo nase, na svojo nujno potrebo in pomislijo na ljudi, ki so pred njimi. Od njih pričakuje, da pozabijo na svojo lakoto in razmislijo, kako bi nasitili množico, ki je pred njimi.
Filip in Andrej takoj protestirata: »Kje naj kupimo kruha, da bodo ti jedli?« Tako razmišljajo dobri ekonomisti, ki se ne spustijo v tveganja, ki bi vodila v izgubo. Nimamo pravega odgovora, kako odgovoriti na potrebe te množice, naše zaloge niso dovolj velike, nimamo s seboj dovolj denarja; v bližini ni nobene trgovine z dovolj veliko zalogo kruha in rib za takšno množico. Nismo sposobni nasititi te ljudi!
Jezus ni zadovoljen s takšnim razmišljanjem in predlaga drugačno logiko, da naj začnejo deliti to, kar imajo na razpolago. Do čudeža pomnožitve pride, ko so učenci sposobni glagol »imeti« zamenjati z glagolom »dati«. Jezus v današnjem odlomku nič ne pomnoži, ampak preprosto deli to, kar so imeli tisti trenutek na razpolago. Od učencev zahteva, da dajo tem ljudem, kar imajo.
In naenkrat sta se Filip in Andrej zavedala, da njuna lakota ni več na prvem mestu, da v skupini obstaja nekaj, kar lahko delijo drug z drugim: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Dokler vidimo samo svoje potrebe, nismo sposobni rešiti problemov svojih bližnjih.
Pridejo trenutki v življenju, ko je naše življenje podobno puščavi brez nekega upanja. Takrat nam lahko Jezus pomaga, da ponovno zaživimo. Ta množica, ki Jezusu sledi, ne more naprej potovati po puščavi, preživeli bodo samo na zelenih, bujnih, sočnih pašnikih, ki jih je zanje pripravil Jezus. Evangelist Janez je zapisal takole: »Jezus je dejal: ‘Recite ljudem, naj sedejo.’ Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož.«
Največje tveganje na naši poti, še prav posebej na duhovni poti je, da iščemo samo materialni kruh, tolažbo in odgovor na svojo lakoto. Jezus pa nam predlaga takšne odnose, da začnemo deliti drug z drugim to, kar smo in kar imamo. Če iščemo samo svojo tolažbo in svojo potešitev, se Jezus umakne, ker pri človeku, ki vidi samo sebe, ni prostora zanj. On nas izziva in vabi, da začnemo gledati onstran svoje lakote. Ko opazimo svoje bližnje in skušamo odgovoriti na njihove potrebe, naenkrat naša lakota izgine. Nasiti nas ljubezen, ki jo nudimo tistim, ki se nam približajo.
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija