16. nedelja med letom – Omnia ad maiorem Dei gloriam – euangelion – Jože Zadravec

Leto A, 17. julij, 2011

Pri vsaki maši beremo »evangelij«. To je dobro seme, ki želi doseči dobro, zdravo prst. Beseda je sestavljena iz dveh starogrških besed: eu- / dobro in izpeljanke iz angelos / sel, glasnik. Torej »euangélion«, grška beseda, ki pomeni »veselo« ali »dobro« oznanilo. Prvotno: sporočilo o zmagi, »Pax Romana« pomeni glavni dogodek v življenju rimskega cesarja kot boga in odrešenika. Praznovali so to kot najbolj radostno vest. V krščanskem smislu je to: oznanjevanje o odrešenju v Jezusu Kristusu. Torej tudi »zmaga«. Apostol Pavel spominja prvo Cerkev v Korintu »na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdno v njem« (1 kor 15, 1). Glagol »evangelizirati« v pomenu »oznanjati odrešenje«. Beseda v hebrejščini je pomenila »oznanjati dobre vesti«. Prvi glasnik »blagovesti« je Jezus.
»Evangelion« – veselo oznanilo v smislu nenadnega glasu, ki seže v dno duše in človeka pomiri, odreši vseh spon, do konca sprosti in osvobodi, človeka tako rekoč vrže iz primeža tesnobe, recimo kar v smislu telegramskega sporočila: Sem živ, zdrav, prihajam, preživel sem, drago Sonce, še bom pil od življenja, ki ga ti podarjaš, prijatelji, še se bom z vami veselil. V filmu »Deset zapovedi« se Mojzes prebije skozi neznosni puščavski prah, potem pa nenadoma zagleda potok, na smrt utrujen, žejen se vrže v vodo in se osveži. Nemezian, glavni junak Rebulovega romana »V Sibilinem vetru« (1966), se trese od sreče, ko zagleda karavano na poti iz Lotosove poljane (metafora za orbito popolne zapuščenosti, odtujenosti, izgubljenosti), še bolj, ko odkrije dekle Elektro (alegorično ime za orbito človekove najgloblje ljubezni), omamljen je od njene  zvestobo, po šestih letih grozljive odsotnosti začuti v sebi nepopisno svetlobo, utripi blaženosti so pregnali temni svet dolgočasja, naveličanosti, predrli oklepe globoke osebne more, zapuščenosti.
Žena pri 46 letih življenja je pripovedovala svojo zgodbo.
»Moje življenje se deli na dva dela: pred komo in po komi. Stara 26 let sem bila zaradi prometne nesreče v komi dva tedna. Premagal me je spanec za volanom. Ko sem odprla oči na oddelku za intenzivno nego, sem videla pred seboj le neke premikajoče figure. Živa sem, sem odkrila! Ne pomnim, kaj sem videla, začudenje me je prevzelo. Prerodila sem se ob prvem srebanju kave, ob prvem sprehodu, ob veselju, da sem lahko spet obračala liste revije. Začela sem gledati na vse z drugačnega zornega kota. Vsaka stvar je bila vir čudenja. Nisem več zahtevna, ne poznam več mržnje. Spremenila sem se. Ostalo je prišlo samo. Učiteljica sem in vsako jutro, ko se zbudim, mislim na svoje rože v vrtu, na sončni zahod. Vse se začenja z nekim smislom. Življenje kot smisel, pomen in smer.«
Razveselila se je življenja. Tudi to je »evangelion« – veselo sporočilo.
Pod dežnik besede »euangelion« lahko umestimo še druge pojave iz vsakdanjega življenja: osreči nas iskren pogled sredi pritlehnosti ljudi, osrečijo nas zlate otroške oči in nasmeh, prijazne besede prijatelja sredi sovražnih obrazov, nenadno spoznanje, da vam je kdo prijatelj zares, trenutek, ki nam razblini vse dvome. To je dobra, vesela, srečna vest. Vendar so to le bežne podobe, a dajo slutiti oznanilo neskončnih razsežnosti, za katerimi zaznavamo obraz Jezusa Kristusa odrešenika, poveličanega. Kako so se počutili Izraelci v egiptovskem suženjstvu? Tam je od vsepovsod lajala samo brezizhodnost, moreče obnebje tujih, sovražnih, maščevalnih, ubijalskih obrazov – v smislu pesnikovih besed: »Od zunaj me je grizel svet, od znotraj sem se sam!« Drag, a moreči spomin: Jeruzalem, moje sveto mesto, moja sreča, moj ponos, moja ljubezen in moj dom, moja mati in moja ljubljena dežela, vsa v ruševinah, razpadanju, studenci, nekoč svežih, bistrih voda, sedaj polni gnusobe in smradu. Na svoj način, čeprav v prijetnem tonu, so žgale tudi prerokove besede: Bog bo svoje ljudstvo pripeljal nazaj v Jeruzalem in ljudstvo, ki zaupa, veruje, ljubi, mu bo dalo nekdanji lesk, dežela bo spet zaživela. Ob vsem tem pa ni nič manj resničen odtenek s sklepnih verzov Gregorčičeve pesnitve »Sveta odkletev«: »Srce le sanjaj ven in ven, / o sen, ne uniči se! / A pač! Izgini sen kot sen, / pa dej – vresniči se.«  Človek v egiptovskem  suženjstvu je težko čakal odrešitve, a je veroval vsemu navkljub,  ta vera je bila »euangelion«, najbolj notranji glas, ki je naznanjal odrešitev, to je bil klic, iskriv, močan, prihajal je iz najintimnejših sfer duše, iz globin najsvetejših tihot.
Prerokovo oko spodbuja utrujeno ljudstvo, vliva pogum obnemoglemu izraelskemu ljudstvu, da se mu ne stemni upanje v prihodnost, da ga nesmisli dneva in noči ne zmlinčijo, temveč so kamenčki, ki oblikujejo veličasten mozaik  smisla, upanja, da se razblini to onegavljanje, ki se mu pravi življenje, in je v človeku glasno le čudenje: vsemu navkljub lep je ta svet,  razveseljujoč je vrt in livada, vinska trta in klopotci, grozdje in zlata kapljica, pšenična pozlata, gozdovi, ki pošumevajo, gorski grebeni, ki kličejo »kvišku srca«, vsa prelest v Božji stvarnici je hvalnica življenju.
Prerok Izaija je govoril ljudstvu v imenu Boga: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki te držim za desnico in ti pravim: Ne boj se, jaz ti bom pomagal!« (Iz 41, 13). Nobenega človeka ne bo pustil na cedilu, v negotovosti, v neprijaznosti, v grozeči samoti. Pota Božje modrosti, preizkušnje stoterih oblik v geometriji časa in prostora se zdijo nerazumljiva. Človek na katerem koli koščku zemeljske oble je izvoljeno – v svetopisemskem pomenu te besede –, ko veruje v dopolnitev Božjih obljub, v Božjo vsenavzočnost, v veliko prihodnost, v poveličanje, kjer bo praznik vseh praznikov.
Verovati pomeni: živeti slog vsakdanjega življenja, ki je uglašen na poglavitne resnice evangelija. Pomeni: ljubiti Boga z vsem srcem, a bližnjega kakor samega sebe, ljubiti življenje, ker je božji dar, bližnjega spoštovati, ker lahko samo v njem zaznamo Kristusov obraz. Verovati pomeni: imeti sočutje s trpečimi, ker v njih orkestrira kalvarijska drama, pustiti preteklost za seboj, kajti od obžalovanja ni koristi, a tudi ne pozabljati temne preteklosti, saj tisti, ki jo pozabljajo, ustvarjajo možnosti, da jo bodo sami ponovili. Prisegati na evangelij pomeni imeti pamet na pravem mestu, to zahteva božja modrost, ne priganjati otrok pri svojih zahtevah »pridno, pridno se uči«, ne za vsako ceno, kajti  »bolje je biti zadovoljni vodovodar kot nesrečni računovodja, bolje veseli čebelar kot dvoličen, profitarski, podkupninam podvrženi politik in diplomat,« žrtvovati se za otroke, da, vendar brez nasilja,  saj klini na lestvici krutosti do otrok že tako od teže vsi pokajo. Verovati pomeni: kakor je Jezus sprejemal otroke in jih jemal v zaščito, tako jih moramo varovati, da se v svoji čustveni zapuščenosti ne bodo zatekali pod »elektronski dežnik«, ki ga nudijo računalniki, videoigre, slušalke z glasbo, kajti vsa ta tehnika so kot kotalke, s katerimi otroci v svojem odraščanju drvijo v despotizem, nasilnost, egocentrizem, skratka v te nevarne poškodbe v družbenem tkivu. Verovati pomeni: ljubite svoje otroke, kajti  otroci, ki niso ljubljeni, bodo nesrečni ljudje, tudi sami bodo slabo ravnali s svojimi otroki – in zgodba o izgubljenem raju se bo nadaljevala. Verovati pomeni: vsak dan budno skrbeti za higieno srca, da ga ne oplazijo strupeni opilki okolja, v katerem neprijazno lajajo stotere banalnosti, površnosti, plehkosti, celo vulgarnosti, in se ljuljka zaplodi med dobra semena.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 17. julij 2011

Duhovna ikebana (pred sklepnim mašnim blagoslovom):
Kazalec na uri bo kmalu pokril številko »deset«. Pred 45 leti sem na ta dan, natančno ob tej uri, imel novo mašo, v rojstnem kraju, v Odrancih, na prostem, na eni strani je bila lesena, na drugi pa porajajoča se nova cerkev,  ki je bila še vedno vsa v znamenju ruševin. Tri mesece pred tem se je bila namreč med gradnjo zrušila kupola in pokopala pod seboj osem smrtnih žrtev. Na božji njivi smo se dobro uro pred mojo novo mašo poslovili od osme žrtve. Pridigo, ki ste jo malo prej poslušali, sem imel kakšen mesec po novi maši, pred kratkim sem jo odkril v snopiču orumenelih rokopisov, ponovil sem vam jo  z neznatnimi popravki. Če ste v njej odkrili kaj  dobrega in  zdravega za vašo dušo,  če je bilo kaj za vaše plemenito srce koristnega in užitnega, Bog je delil, on naj razsodi in potrdi s svojim blagoslovom!