15. nedelja med letom – »V desnici križ, v levici knjige – navdihnjene z nebes« – Jože Zadravec

Leto A, 10. julij, 2011

»V desnici križ, v levici knjige – navdihnjene z nebes« – sv. Ciril in Metod, Simon Gregorčič
Kako lep je sončni poletni dan, če ga motrimo s spočitim, jasnim očesom. Kako lepa je nedelja, kadar jo preživimo z neskaljeno tišino v srcu, z mirom neranjene duše, v sožitju z vsemi, v sozvočju tisočerih prelesti v božji stvarnici. Kako lepo nam de, kadar se nas dotakne nevidna oljčna vejica z narodovega zgodovinskega spomina. Pred dnevi je bil bogoslužni spomin na sveta brata Cirila (827-869) in Metoda (820-885), ki sta v krajevni Cerkvi spodnjepanonskega prostora opredeljena kot »slovanska blagovestnika«. Metodij je postal nadškofa panonske Cerkve, pozneje, okoli 874, pa tudi moravske. Bil je v neprestanih sporih s salzburško duhovščino, ki je srednje Podonavje štela za svoj vplivni prostor.
Osrednjo misel njune blagovesti že stoletja pojmujemo kot »pradedne časti«, kar meri na stanje »prvotne človekove pravičnosti«. Ta »pravičnost« izvira iz Svetega pisma, tj. prepričanja, da so vsi narodi med seboj enaki, zato imajo pravico, da Kristusov nauk sprejemajo vsak v svojem jeziku. Temelji tudi na nauku grških cerkvenih očetov IV. in V. stoletja, ko je vsa teologija imela poglavitni vir v Svetem pismu. Metodijevo in Konstantinovo »Žitje« ter himnične skladbe kažejo visoko kulturno raven jezika, ki je zmožen samostojnega literarnega razvoja. Zagovarjala sta, da je po naravnem pravu treba spoštovati dostojanstvo naroda, njegovega jezika in kulture. To je bila velika novost v času, ko so teologi zagovarjali trijezičništvo, nauk, da je Boga mogoče slaviti le v hebrejščini, grščini in latinščini oz. prepričanje, da se bogoslužje sme opravljati samo v teh treh jezikih.
Bolj za prijazno »dobro jutro« in »jezikovni poetični posladek« kot za »verodostojnost zgodovinskega poročila« sem zjutraj segel po Gregorčičevi pesmi z naslovom Blagovestnikom. Prepričan sem, da se tovrstni apetiti niso danes porodili spokojnim in pobožnim, zadovoljnim in prilagodljivim državljanom pod zelenim Golovcem. Luč naša, bratje, od izhoda! / Od tam nam sonce nosi zlati dan …/ Omike, vere luč nam od izhoda, / on dal nam tudi je Cirila in Metoda. Saj so naše prednike pokristjanjevali tudi drugi, a v levici križ, a v desni meč … duh narodni in jezik so morili. Ciril in Metod drugače: »v desnici križ, v levici knjige / navdihnjene z nebes. / Prinesla v glasih sta slovenskih, / v izvornih znamenjih pismenskih / pradedom pismo od Boga.« Njuna beseda jim je segla globoko v srce. »V domačih glasih vse molitve, / v domačih glasih njih daritve, / v domačih glasih vsak obred, / in srečen bil je zdaj naš ded.« V zadnjih verzih se zahvaljuje solunskima bratoma, »ki jezik naš branila sta, / naš jezik posvetila sta.« V verzih je Gregorčič ubesedil srčiko  poslanstva svetih bratov Cirila in Metoda.
Gregorčičeva pesnitev v 103 verzih je nastala v času, ko je na slovenskih tleh oživelo češčenje slovanskih apostolov, predvsem pa ob letu 1885, tisočletnici Metodove smrti; pesnik je iz spoštovanja do velikih blagovestnikov poromal na Češko in na Velehradu obiskal Metodov grob. Medtem ko je takratni ljubljanski škof dr. Jakob Missia v svojem pastirskem pismu grajal pretirano poudarjanje narodnosti pred vero, poudarjanje slovanskega bogoslužja, je Gregorčič v svoji narodni vnemi  v slovanskem bogoslužju videl najvišji vzor narodnega in verskega preporoda. Navdih za pesem Naš čolnič otmimo  je pesnik dobil ob ustanovitvi šolske družbe sv. Cirila in Metoda.
Solunska brata sta pri svojem oznanjevanju upoštevala in spoštovala živ jezik, ki ga je govorilo ljudstvo, zato je njun misijon rodil ugodne sadove. Naučila sta se govorice Slovanov v okolici rodnega Soluna, pisno pa sta jo prilagodila govorici Spodnjepanoncev. Postavila sta temelje slovanskega bogoslužja na Moravskem in v Panoniji.
Dolga stoletja sta v zavesti naših prednikov živela sveta brata. Zato so jima na slovenskih tleh pozidali več cerkva, tudi ne tako davno, denimo Škofljica, Radenci, Maribor Tezno, Brje pri Braniku, Podgrad, kapela pri Aljaževem domu pod Kredarico, ob sv. Benediktu sta sozavetnika Evrope, zavetnika večine slovenskih škofij, inšpektorata slovenskih salezijancev (Ljubljana), benediktinskega priorata (Maribor), imamo tudi ulice, društva, vzgojni domovi, imenovani po Cirilu in Metodu. V Sloveniji je Ciril pogosto moško ime (ca. 7200), v svojem koledarju iz leta 1557 ga ima zapisanega Primož Trubar. Ciril je slovenska različica grškega imena Kyrillos v pomenu »pripadajoč Bogu«. »Metod« je bolj redko ime (ca. 1000), iz methodios v pomenu »pot, ki vodi k čemu«, »pot, ki pelje k cilju«, »ki nekam pripelje«. V narodnem izročilu veljata za zavetnika proti neurju in nesrečam.
K njima se zatekamo za varstvo in pomoč, zatekati se svetnikom pomeni z večjo gotovostjo pluti po reki, ki se ji pravi življenje. Naj vas božja roka, nevidna, a vsenavzoča, v poletnih mesecih varuje na vseh vaših potih, doma, na cestah, v gorah, na morju, na rekah, naj vsaj ob nedeljah usmeri vaše korake v svetišče, vsak dan pa k molitvi, k medsebojnemu spoštovanju in iskanju pravega miru.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 10. julij 2011