14. nedelja med letom – Ponižnost je protistrup ošabnosti – Voltaire – Jože Zadravec

Leto A, 3. julij, 2011

Pred mnogimi, a vendar ne tako pred davnimi leti, se me je ob razstavi »Vaclav  Havel, dramatik in državljan« v Slovenskem gledališkem muzeju dotaknila evangelijska misel o ponižnosti. Krotak sem in v srcu ponižen, nagovarja Jezus svoje učence, po njih pa tudi nas. Havel je doživel vse vrste ponižanja, nenehno so ga zasledovali, ustrahovali, ga obsojali na življenje za rešetkami. S svojimi dramami je bil največji razkrinkovalec sistema, ki je na Češkem ugonabljal ljudi. Potem je postal predsednik države. Storil je, kakor pravi Sveto pismo: »Slavim te, Oče, gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim.«
V romanu mlade kubanske pisateljice Zoé Valdés »Dala sem ti vse življenje« (1996) je pripoved o rdečelasi Irki, ki se je bolj zaradi svoje ljubezni do eksotike kot pa azijskega rodu zatrapala v kitajskega kuharja. Iz zveze s poševnookim rumencem je ugledalo luč sveta pet otrok: eden je umrl v rosnem otroštvu, drugi je pri petnajstih fasal otroško paralizo, tretji je bil kroničen astmatik, četrta je bolehala na živcih, peta pa je bila najbolj zdrava od vseh, bila je za pogledat, bila je za požret, da je s svojo pojavo ustavljala avtomobile na ulicah in avenijah po vsej Havani.
Mlada mati je na lastni koži občutila, kako jo je usoda otrok do konca ponižala. Ponavljala si je kubansko popevko: »S tisoč razočaranji / ne bi poplačal mojega. / S tisoč bolečinami / ne bi pretrpel, kar sem jaz.«
Mnoga ponižanja, zasmehovanja, trpljenja je prestal Jezus. On pa je vse ponižno sprejemal. Mladi Cerkvi je iz te moči govoril o miru, ki ga prinaša njegova Beseda, blagovest, razodetje Božje ljubezni. Samo ta, ki izhaja iz njega, njegove ponižne predanosti nebeškemu Očetu, je pristen in trajen, zveličaven in večen. Slednji tuzemni mir, izpisan v resolucijah in premirjih, deklaracijah in prisegah, je v primeri z mirom, ki ga daje On, brezupno nestalen. Pesnik Janez Menart ga je dobro ubesedil v pesmi »Izjave«: »Nihče ni za vojno in vsi so za mir / in vsi so za bratstvo, nihče za prepir. / Od same ljubezni vsak čas na granatah / bo vtisnjeno geslo: Darilo za brata.«

Kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš usmiljenje in ponižno hodiš s svojim Bogom (Mih 6,8), nas poučuje starozavezni prerok Mihej – Mihaja hebrejsko pomeni Kdo je kakor Gospod? Iščite Gospoda, vsi ponižni v deželi, ki izpolnjujete njegovo postavo. Iščite pravičnost, iščite ponižnost (Sof 2, 3.4), nas poučuje starozavezni prerok Sofonija – hebrejsko Cefanja pomeni Gospod je dal zavetje. Zgovoren je psalmist: prevzetnega ponižuješ, Gospod … Dobro je zame, da sem bil ponižan, da se naučim tvojih zakonov.
Zgovorna je starozavezna knjiga Pregovorov: Kdor je zvijačnega srca, ne bo našel sreče … Bolje je biti krotek s ponižnimi, kakor deliti plen z ošabnimi … Človekovo srce se povzdiguje pred padcem, ponižnost stopa pred častjo … Gospod ponižnim daje milost …

Evangelist Matej blagruje krotkost: Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali … Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan. Apostol Pavel v Pismu Efežanom: Oblecite si čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Apostol Pavel v Pismu Filipljanom: Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja … V ponižnosti imejte drug drugega za boljšega od sebe. Apostol Peter v prvem pismu: V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.
Ponižnost je protistrup ošabnosti (Voltaire). Prava ponižnost nikoli ne ve, da je ponižna; ko bi se tega zavedala, bi se v tistem trenutku spremenila v ošabnost (Martin Luther). Prepričan sem, da je ponižnost merodajna za duhovno veličino človeka (John Ruskin).
Cerkev na Slovenskem je registrirala 204 imen: slovenskih mučencev, vojnih žrtev nasilja, sovraštva – bogoslovcev, duhovnikov in redovnikov. Prestali so vse vrste ponižanja zaradi svoje globoke pripadnosti Cerkvi, zaradi  pokončnega pričevanja. Ošabnost ali nadutost nikoli ne prenese veličine ponižnih, notranjega ponosa. Čezmerna ošabnost je znamenje majhne duše (Ivan Sergejevič Turgenjev, ruski pisatelj). Zlobnega človeka najbolj prizadene ponos, ubranost, mir, ki mu je ponižnost slog življenja.
Ponižnost, krotkost mora biti modus vivendi – način življenja. Res, non verba – stvari ali dejstva, ne besede. Temu latinskemu pregovoru je enakovredno: Manj teorije o krotkosti in ponižnosti, pa več vsega tega v vsakdanjem življenju.
Nemočni smo, tolikokrat preslabotni za nasvete, ki nam jih daje Sveto pismo stare in nove zaveze, zato verujoče Cerkev spodbuja, naj se zatekamo h Kristusu s prošenjskim vzklikom: Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi moje srce po svojem srcu.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 3. julij 2011