12. nedelja med letom – »Bodi češena sueta Troica!« Tinjska pesmarica, iz Podjune, nastala pred letom 1900 – Jože Zadravec

Leto A, 19. junij, 2011

Kako zelo je slovenski človek v vseh stoletjih častil Sveto Trojico, izpričuje med drugim množica ohranjenih rokopisnih cerkvenih pesmaric iz 18. in 19. stoletja. Doslej so jih odkrili 250, v njih so zbrane cerkvene pesmi, ki so jih peli v nekdanjih slovenskih deželnih jezikovnih različicah: kranjski, štajerski, koroški in prekmurski. Od teh znanih so doslej samo tri zbirke »zagledale beli dan« v tisku: Kalobska, kajkavsko-prekmurska Martjanska ter Tinjska rokopisna pesmarica. Zadnja vsebuje 98 pesmi, ena izmed teh ima naslov »Vzdigni se jazik moj z andohtjo zreči«, prosto prevedeno »Jezik moj skrivnost opevaj«. Pesem nagovarja vernika: Spoznaj, človek, kaj vse nam je Bog podaril: svojega Sina je poslal na svet, da bi nas rešil pred pogubljenjem, Svetega Duha, tolažnika, nam je poslal, da nas Božje otroke posvečuje, zbori angelov pojo slavo trem »Parsonam«, trem osebam, vsi ljudje po vsem svetu smo dolžni častiti »Trojico«, zato vzdignimo svojo »štimo« in pojmo Sveti Trojici v čast: »Čest bodi Bogu očeto sinu suetemo Duho, bodi češena sueta Troica.«
V tistih davnih stoletjih, ko so raznarodovalni stroji z vseh strani ogrožali naš narod, da bi mu zmleli besedo in kulturo, vero in narodni ponos, ali ko jih je najbolj tepla revščina, so preprosti ljudje v cerkvi in doma peli slovenske pesmi, s katerimi so izpovedovali vero v Božje kraljestvo, Kristusovo blagovest, češčenje in predanost Sveti Trojici, predanost Božji materi Mariji, zaupanje v nebeške zavetnike. Iz srčne stiske, bolečine, vsakršnega trpljenja in ljubezni se je porajala slovenska cerkvena pesem, zato je posvečena – in kdor jih ne spoštuje, onečašča rodove, ki so živeli pred nami, oskrunja narodovo bit, zanikuje duhovno dediščino, iz trpljenja in krvi porojeno.

Veliko presenečenje in srčno radost sem doživel na praznik Marije Pomočnice kristjanov, 24. maja letos (2011) pri deveti maši. Vzgojiteljice so iz Marijinega vrtca v Cerkljah pripeljale okrog štirideset otrok, najmlajših romarjev, iz njihovih grl so prihajali nebeški glasovi – otroci so tako lepo, razločno, ubrano peli Marijine pesmi, kot so jih pele babice, prababice, dedki, pradedki, ko so poromali k Mariji Pomagaj na Brezje. Naša pesem, zapeta v sočni slovenski besedi, je le naša pesem, samo naša pesem! Če si je mi ne zapojemo, če je mi ne ohranjamo, jo zagotovo ne bodo ne Angleži, ne Italijani, ne Francozi, ne Nemci, ne Hrvati, ne Turki, ne Makedonci, ne stari Latinci in tudi ne Romi, kakor se sicer mi znamo pobahati, da obvladujemo njihove pesmi in hkrati omalovažujemo pesmi svojih prednikov in naših narodno zavednih sodobnikov.
Obdarovan s slovenskim duhovnim pesemskim izročilom je Vrhničan, misijonar p. Jože Cukále (1915-1999), sredi Bengalije, sicer indijske dežele očarljive prelesti, a revščine trpečih, osamljenih, prebičanih od uničevalnih monsumov, sredi kalkutskih ulic, polnih gobavcev, ponižanih in razžaljenih, sredi vsega tega se mu je porodila pesem »Himna Sveti Trojici«, izpisana v slovenski besedi:
»Ti si Beseda, / a ne zgolj Beseda. / Ti si vse več, Ti si Pogovor, / brezmejni Dialog. / Naj se moj nič pokloni pred Teboj, / moj Trialog, moj Bog. // Vsemirna in skrivnostna si Ljubezen, / ki luč prižiga, o povej, / kdaj mojih čolnov reka / bo srečala Tvoj ocean? // Tako so polna hrepenenja jadra, / tako želijo v Tvoj pristan / Duha, Očeta / in Boga – Človeka.«

Veliki teologi, veliki koncili vesoljne Cerkve so razpravljali o resnici Svete Trojice, napisane so o njej skladovnice knjig, vse z znanstveno zanesljivostjo, potrjeno z avtoriteto velikih osebnosti. Verujem vanje, zaupam jim, sprejemam jih, a je zame prepričljivejše, ko vidim, kako mlada mamica pokriža svojega otroka, ko odhaja v šolo ali za lahko noč ali za daljšo pot, pri tem pa izgovarja zbrano in resnobno: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, naj te varuje Sveta Trojica. Globoko se me dotakne, ko vidim ženico, ko se pokriža pred vaškim znamenjem in bolj s srcem kot z usti izgovarja besede: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Razveselim se, ko vidim skromnega možakarja, kako dviga klobuk, ko se pelje mimo cerkve ali kapele ter pri tem tiho izgovarja: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
To križanje, na čelo, usta in prsi, poglavitni centri, po katerih je človek človek, je tisočletna govorica krščanske kulture. Z njim, z vzklikom k Sveti Trojici, začenjamo dan in sklepamo večer, začenjamo mašno daritev, obred krsta, poroke in se poslavljamo od človeka, ki je sklenil svoj življenjski lok, z vzklikom k Sveti Trojici zaznamujemo svojo radost ob sreči, svojo stisko ob nesreči, k njej nam vzleti kot na lahnih krilih misel ob 2326 cerkva, ki so jih naši predniki zazidali na slovenskih tleh. Ta Sveta Trojica je za nas sicer neprodirna skrivnost, a razodeva način, kako se Bog razodeva svetu in človeštvu: Bog je naš Oče, ki nas je tako zelo ljubil, da je za nas daroval svojega Sina za naše odrešenje, svojega Duha tolažnika, da lahko v njegovi moči spoznavamo Boga kot brezmejno ljubezen. Sveta Trojica je nepredvidljiva Božja dobrota: velikokrat smo slepi zanjo, ona ne za nas, rešuje nas iz slepe ulice, v kateri se pogosto znajdemo – a z Božjo pomočjo »nemogoče postane mogoče«.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 19. junij 2011