POLETNI DELOVNI ČAS KNJIGVARNE (od 1.7.-19.8): PON-PET: od 8:00 do 17:00, SOB: 8:00 do 12:00

12. nedelja med letom – B 2024

Leto B, 21. junija, 2024

Tvojo ladjo zajamejo strašni valovi: kako se počutiš?

Ni pravih poletnih počitnic brez nekaj dni na morju? Spomnim se, da sem bil star deset let, ko sem prvič videl morje. Kakšno doživetje! Tisto potovanje se mi je za vedno vtisnilo v podzavest in sem ga sposoben obnoviti v detajlih, pa čeprav se je to zgodilo pred 55 leti. Morje si predstavljamo kot kraj čudovitih doživetij, ko ob poslušanju šumenja valov, plavanju v neskončni modrini, opazovanju sončnih vzhodov in zahodov, pozabimo na vse, kar je bilo slabo in nam je jemalo voljo do življenja.

So takšna doživljanja morja nekaj samoumevnega. Nikakor. Nekoč je bil odnos do morja popolnoma drugačen. Za nas je morje kraj uživanja, pametnega izkoriščanja prostega časa in beg pred dolgočasjem. V antičnem svetu pa je morje vedno priklicalo v ospredje nevarnost potovanja, možnost, da se utopiš in se tvoje življenje konča na morskem dnu. Predstavljajmo si Odiseja, ki se je moral soočati s številni problemi, ki jih je utrpela njegova barka na dolgem, večletnem vračanju v domovino. Njegova pripoved je zgodba o življenju slehernika: najprej želja, da bi pobegnil od doma, se soočil s številnimi nevarnostmi na svoji poti in se preizkusil, kaj si sposoben doseči v različnih obdobjih svojega življenja.

Antične predstave o morskih valovih – tak je starodavni egiptovski papirus – predstavljajo mogočno kačo, ki se trudi, da bi zaustavila zahod sonca in tako preprečila njegov ponovni jutranji vzhod. Antični človek je v morju videl svoje strahove in nerešene probleme, zato se je trudil ostati na trdnih tleh.

Današnje prvo berilo iz Jobove knjige predstavlja Gospodov zaključni govor z Jobom: Bog mu s prispodobo o morju pokaže njegovo majhnost pred mogočnostjo vsega ustvarjenega, da bi z novim gledanjem prepoznal svojo omejenost. Morje je predstavljeno kot mogočna oblika zla, ki s svojo prevzetnostjo uničuje vse pred seboj. Zlo je v svoji vsemogočnosti vedno prevzetno, z namišljeno idejo, da zanj ne obstaja nobena meja. Takšni postajajo vsi, ki se prepustijo temu demonu. Jobova knjiga pa nas želi prepričati, da z morskimi valovi in z zlom, ki ga poosebljajo, ni tako. Bog je naredil proti morju svojo mejo, mu postavil zapah in vrata in mu rekel: »Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu bo obstala moč tvojih valov!« Bog je namreč stvarnik vesolja in usmerjevalec zgodovine. Sveto pismo nas v številnih zgodbah uči, da dobro in slabo nista dva principa, ki si stojita eden nasproti drugemu, ampak je naša usoda povezana z dobrim, ker je Bog premagal zlo, pa čeprav je v ozadju še veliko skušnjav, ko se nam zdi, da je zlo močnejše od dobrega, a to je samo videz. Na koncu bo dobro zmagalo.

Današnji evangelij nam je govoril o morju kot o kraju preko katerega morajo apostoli priti na drugo stran. Jezusovo vabilo, da se prepeljejo na drugo stran, je izziv, da se v svojem življenju ne smemo nikoli zaustaviti: treba se je soočati z izzivi, sprejeti kakšno tveganje, se soočiti s svojimi strahovi in nevarnostmi. Kdor ni sposoben priti na drugo stran, se prepusti smrti in zanj ni rešitve.

Na ladji svojega življenja pa je treba najti tudi prostor za Gospoda. Učenci so vzeli Jezusa s seboj in sicer takšnega, kot je bil: utrujenega, potrebnega dobrega spanca. Jezus se ne boji pokazati, da je utrujen, kajti celodnevno pridiganje ga je zelo izmučilo. Tisti, ki zagovarjajo aktivizem, ne upajo pokazati svojo utrujenost, dokler ne pregorijo. Jezus se ne boji pokazati svoje utrujenosti in zato je na barki zaspal in tako pokazal svojo ranljivost. Tako kot se to zgodi pogostokrat v življenju, tudi na tem potovanju pride do viharja. Apostoli so pričakovali, da jim bo Jezus pomagal, on pa je spal in se ni vznemirjal. Ko smo v težavah pogostokrat podvomimo v Boga in živimo v prepričanju, da nas je zapustil in se moramo sami spopasti s svojimi težavami in najti rešitev. Začnemo vpiti in klicati na pomoč.

Ko so apostoli ugotovili, da sami niso kos viharju, se obrnejo na Jezusa, ga zbudijo in mu rečejo: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?« Jezusa so navadno naslavljali Gospod, tokrat pa mu rečejo Učitelj. Izraz Gospod je povezan z Jezusovo Božjo naravo, a tokrat niso bili prepričani, da so na svoji barki z Bogom. Podvomili so vanj. V strahu, ki jih je zajel, so v Jezusu videli samo učitelja in nič več. Učitelj jim lahko da kakšen dober nasvet, ki jim bo morda pomagal najti pravo rešitev, ni pa to nujno, kajti vsak učitelj je tudi zmotljiv.

Strah je največji sovražni naše vere v Boga. In prav ta trenutek bi apostoli morali pokazati svojo vero. Prav v viharju pride v ospredje vprašanje: Kdo je Jezus? Kdo je Jezus zate? Ko smo v najhujši stiski, se mora pokazati, kakšna je naša vera. Jezus je vstal in zapretil vetru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Jezus izkoristi to tišino in reče učencem: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?«

Kako so se apostoli odzvali na Jezusove besede? Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje?« Ponovno so v Jezusu videli mogočnega Gospoda in začeli verovati.

Župnik Branko Balažic SDB