POLETNI DELOVNI ČAS KNJIGVARNE (od 1.7.-19.8): PON-PET: od 8:00 do 17:00, SOB: 8:00 do 12:00

11. nedelja med letom – 2024

Leto B, 14. junija, 2024

Polno živeti pomeni: vedno na novo začeti

Celo življenje se učimo, pa čeprav si večina to ne prizna. Naši najboljši učitelji so ljudje, ki se ukvarjajo s kmetijstvom in vinogradništvom. To so ljudje, ki imajo potrpežljivost zelo visoko na lestvici vrednot. Dober vinogradnik ve, da je treba čakati in dolgo opazovati, da napoči pravi trenutek in lahko reče: »Grozdje je dovolj sočno in z ravno pravo mero sladkorja za odlično vino. Nastopil je čas trgatve.«

Ali je v našem osebnem življenju kaj drugače? Dolgo moraš čakati, si nabirati izkušnje, preizkušati svoje sposobnosti, da lahko rečeš: »No, sedaj pa mislim, da sem primeren za službo, ki mi je ponujena!« Tudi v osebnem življenju se srečujemo z isto zgodbo, kot jo je pripovedoval Jezus svojim učencem: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu.«

Vsakdo od staršev dobro pozna zgodbo, ki se je odvijala z odraščanjem njihovih otrok: v ozadju so velika pričakovanje, upanje, od časa do časa celo različni predsodki in strahovi. Otroci nas vedno presenečajo tako v pozitivnem kot v negativnem smislu, kajti v ozadju je proces, ki ga ni mogoče imeti pod kontrolo. Na začetku ni mogoče z neko gotovostjo reči, kaj bo nastalo iz tega otroka. Mnogi starši obtožujejo sami sebe in se sprašujejo, kje so naredili usodno napako, da njihovi otroci hodijo po drugačni poti, kot so jih sami usmerjali. Je pač tako, da so starši le drobno začetno seme, ki je dovolj dobro, da lahko obrodi bogate sadove, kakšna bo pa letina, ni odvisno od semena, ampak številnih drugih okoliščin, do katerih je prišlo v času rasti. Na koncu procesa je v družini vsakdo od otrok unikaten in ga ni mogoče primerjati z nobenim bratom ali sestro.

Večina od staršev je prepričana, da so na začetku posejali dobro seme, vmes pa je prišla toča, posevke so opustošile živali, nastopilo je dolgo sušno obdobje in na koncu je pridelek pač takšen kot je. Čeprav je bilo na začetku seme odlično, sposobno obroditi stoteren sad, smo lahko na koncu razočarani.

Jezus je z zgodbo o Božjem kraljestvu dovolj jasno povedal, da sta od nas odvisna samo dva trenutka: prvi je povezan s sejanjem, drugi pa s potrpežljivim čakanjem. Vmes pa se lahko zgodijo nepredvidene stvari, na katere nimamo nobenega vpliva. Tako se zgodi ob vsaki naši odločitvi: mi nekaj naredimo, kakšne pa bodo posledice naše odločitve, vidimo šele na koncu procesa. Naše življenje se uresničuje znotraj številnih pretresov in presenečenj, kar ni mogoče imeti pod nadzorom.

Še ena stvar je zelo pomembna in jo moramo imeti pred očmi: to, kar posejemo je nekaj malega, kot drobno gorčično zrno, o katerem je Jezus govoril z drugo primero o Božjem kraljestvu. To zrno je manjše od vseh semen na zemlji, a pod dobrimi pogoji postane večje od vseh zelišč, da lahko v njem gnezdijo ptice. Takšen je zakon ljubezni: ljubimo v skladu s sposobnostmi, ki jih v danem trenutku imamo, a ljubezen hoče dati veliko več, kot smo si to sposobni priznati. Ljubezen je vedno drobno seme, kaj pa bo nastalo iz tega semena ve samo Bog. Lahko se zgodi, da sadov te ljubezni sploh ne bomo videli, ker nas več ne bo.

Ljubezen samo seje, potem pa čaka in zaupa, da bo Bog dajal pravo rast. Vsa izsiljevanja in strahovi lahko poškodujejo nežno rastlino. Zato se od kmeta ne naučimo le potrpežljivosti, ampak tudi zaupanja, da ponovno začnemo s setvijo, pa čeprav ni bil pridelek takšen, kot smo ga pričakovali.

Župnik Branko Balažic SDB