Sveta družina – Glej, ta je postavljen v padec in v vstajenje mnogih – Branko Balažic

Leto B, 30. december, 2011

V prvem tednu po božiču nas Cerkev vabi, da razmišljamo o družini, da se zgledujemo po sveti družini, ki so jo sestavljali: Jezus, Marija in Jožef. Tudi naše družine naj bi bile svete, zato bi se morale zgledovati po nazareški družini.
Božja beseda nam je danes najprej govorila o otrocih: Abraham ne more dobiti potomstva. Zato je žalosten. On in Sara pa sta že v letih. Zato sta izgubila upanje, da bi imela otroke. Velika žalost, ki jo čuti Abraham, je posledica dejstva, da bo moral oditi, ne da bi zapustil otroke. Zato se mu vsi drugi božji darovi zdijo prazni. Vsak človek si namreč močno želi, da bi dobljene darove prenesel na otroke in Abraham te možnosti nima, zato ves razočaran sklene: »Gospod, glej, nisi mi naklonil potomstva, zato, glej, bo moj dedič hlapec moje hiše!« In Abraham dobi obljubo: »Ne bo ta dedoval za teboj, temveč tisti, ki bo izšel iz tebe, bo tvoj dedič.« Abraham verjame Gospodu, ki mu to šteje v pravičnost.
Sprejeti otroke kot božji dar je dokaj naravna drža, vendar jo moramo stalno poživljati. Vedno moramo priznavati, da so otroci čudovit božji dar, ki v srca staršev vliva čisto posebno veselje: radost očetovstva in materinstva.
Vendar pa dar otroka vsebuje tudi odgovornost s strani staršev. Otroci so čisto poseben dar. V resnici ne pripadajo staršem, kot da bi bili stvari. Seveda sta nek sin ali neka hči za starše dragocenost, vendar ne tvarna dragocenost. Sta osebi, zato veliko bolj pripadata Bogu kot pa staršem. Otroci so božji dar, ki bo še naprej pripadal Bogu in ki ga je treba spoštovati prav zaradi tega.
Abraham je moral doživeti zelo boleče izkustvo, da se je zavedel te resničnosti. Bil je postavljen ne preizkušnjo: Bog od njega zahteva, naj mu daruje svojega sina Izaka, ki ga je dobil v moči božje obljube. Ko Abraham daruje svojega sina, pokaže pripravljenost vrniti Bogu ta čudoviti božji dar, ki v resnici ne pripada njemu.
Ta Abrahamova izkušnja ima za vse očete in matere globok pomen: otroci pripadajo Bogu; starševska ljubezen ne sme biti posesivna. To pomeni, da v otrocih ne smejo iskati lastnega zadovoljstva, ampak njihovo dobro, ker so osebe, ki jih Bog ljubi in ki morajo postopoma doseči samostojnost ter živeti svojo poklicanost. To pa je težko uresničiti.
V številnih družinah postane očetovska ali materinska ljubezen posestniška, s čimer onemogoča otroku, da bi postal svobodna oseba, ki pripada samo Bogu. Kakšne so posledice takšne posestniške ljubezni? Ko se na primer sin poroči, ga skuša mati še naprej v vsem voditi kot otroka in ohraniti vso njegovo ljubezen zase. Ta drža povzroči spor z ženo. Posesivna ljubezen ni prava, ker išče svoje zadovoljstvo, namesto, da bi spoštovala in pospeševala dobro ljubljenega človeka.
V evangeliju smo potem slišali, kako sta se Marija in Jožef zavedala, da Jezus zanju ni posest, ampak odgovornost, božji dar, ki še naprej veliko bolj pripada Bogu kot pa njima. Kmalu po rojstvu sta otroka nesla v Jeruzalem, da bi ga darovala Gospodu. Mojzesova postava namreč predpisuje: »Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu.« Marija in Jožef zato gresta v tempelj, da bi pokazala, da Jezus pripada Bogu in da sta onadva tako rekoč samo upravitelja, ne pa lastnika tega daru. V teh okoliščinah je potem Bog razodel, na kakšen način bo Jezus njegov Služabnik. Stari Simeon je po navdihnjenju Svetega Duha dejal o otroku: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src.« Jezus sam je moral postati predmet preganjanja in krivične obsodbe, kar bo boleče tudi za njegovo mater, ki bo na nek način sodelavka pri tem delu: vemo, da je Jezus s svojim trpljenjem odrešil svet, Marija pa je pri tem delu imela vlogo sodelavke. Zato je Marija vse te besede ohranila v svojem srcu. Tako se je pripravljala, da bo »Gospodova dekla« tudi v načinu, kako bo vzgajala sina in ga potem pustila, da bo odšel na svoje poslanstvo.
Sveta družina se je potem vrnila v domači Nazaret in otrok je rastel in se krepil. Bil je vedno poln modrosti in božja milost je bila z njim. To je bilo obdobje veselja in sreče v sveti družini. Veselje družine je namreč v tem, da otroci rastejo, se krepijo, pridobivajo modrost in sprejmejo tudi milost od zgoraj, od Boga. Tako je bilo tudi z Jezusom. Marija in Jožef sta bila vesela in srečna, ko sta gledala, kako njun sin raste in pridobiva vse, kar je potrebno za njegovo poslanstvo.
Naloga družine je, da podpira rast otrok, da jo spoštuje in vodi. Treba je podpirati poln razvoj vseh sposobnosti, ki jih je Bog dal otrokom za izpolnitev njihove poklicanosti. Vsak človek ima namreč svojo poklicanost. Bog vsakomur zaupa poslanstvo, ki ga mora izpolniti v svetu in to je velika odgovornost.
Zato prosimo pri tej daritvi, naj nam sveta družina pomaga, da bodo starši razumeli svoj poklic vzgojiteljev in bodo skrbeli za skladen razvoj otrok, ki bo vodil k odgovorni svobodi in veselemu uresničevanju poslanstva, ki ga je vsakemu zaupal bog Stvarnik.
župnik Branko Balažic, SDB