Sveta Družina – Nastanil se je v kraju, imenovanem Nazaret, da se je izpolnilo … – Branko Balažic

Leto A, 26. december, 2010

Kako navadni smrtniki gledamo na življenje? Nekateri ne vidijo v svoji življenjski zgodbi nič posebnega: revni so se rodili in revni umirajo, kot da se vmes ni zgodilo nič posebnega, nič pretresljivega. Drugi si domišljajo, da so poklicani za velike stvari, zato se trudijo, da bi jim življenje dajalo največ, kar je možno, hočejo ga posrkati do zadnje kapljice. Tako gledajo na življenje tisti, ki so prepričani, da je vse odvisno od njih, da imajo vajeti krepko v svojih rokah in sami usmerjajo svojo življenjsko zgodbo.
Tisti, ki se zavedajo, da človek ni samo telo, ampak tudi duh in duša, pa vidijo vsako življenje kot zgodbo, ki jo pišeta dva umetnika: Bog in človek. Oba umetnika naj bi bila enakovredna in složna pri nastajanju skupne podobe. Žal pa se izkaže, da je med njima rivalstvo, da tekmujeta, kateri bo prevladal, zato se zdi, da v tej tekmi nista enakovredna. Eden od njiju, Bog, se zato umakne in noče biti rival in tekmec.
Sodobnik sprejema Boga kot rivala, kot tekmeca, kot tistega, ki ga omejuje in mu ne dovoli dihati z obemi pljuči. Danes hočejo biti posamezniki edini pisci svoje zgodovine in zato ne dovolijo, da bi še kdo drug posegal v njihove načrte. Zato opažamo, da je življenje mnogih zelo enostransko, enokomponentno, dolgočasno. To se nam dogaja, ker mislimo, da smo samo mi pametni, da samo mi vemo, kaj je za nas dobro. To je sad ošabnosti in vzvišenosti, čemur so mnogi podlegli.
Kaj lahko na današnji praznik rečemo o treh likih, o Jožefu, Mariji in Jezusu, o članih svete Družine, ki nam je danes postavljena za zgled?
Ko sta se Jožef in Marija zaročila, je kmalu prišlo do nepričakovanega dogodka, ko se je v njuno življenje vsiljeval nekdo tretji. V začetku sta to sprejela kot neprijetno rivalstvo – vsaj Jožef je tako razumel vso zadevo. Nato je sledilo obdobje odprtih kart in razčiščevanja zadeve, ko je moralo priti do Božjega posega tudi pri Jožefu. Ko je skrbno pretehtal načrt, kako bo na lep način razdrl zaroko z Marijo, se mu je prikazal angel in mu naročil: »Jožef, ne boj se vzeti Marije k sebi. Kar se dogaja, je Božje delo.«
Tako se začne drugo obdobje v življenju Jožefa in Marije: sprejela sta Božji načrt, sprejela sta »tretjega«, ki bo postal glavni pisec te skupne zgodbe. Marija je angelu odgovorila: »Ponižna dekla sem, zgodi se mi po tvoji besedi.« Jožef pa je vzel Marijo k sebi.
Koliko ponižnosti je potrebno, da si priznamo svojo nepopolnost in krhkost. Kako težko je sprejeti, da si sam nezadosten in potrebuješ drugega, da potrebuješ odrešenika. To je zelo hudo in za mnoge nemogoče sprejeti toliko časa, dokler se krčevito oklepajo vsega, kar so ustvarile in naredile njihove roke. Ko se naučijo deliti in razdeljevati med druge, naenkrat postanejo srečni, zadovoljni in neobremenjeni. Z ljubeznijo in darovanjem dobi življenje novo dimenzijo, naenkrat začutijo, da so svobodni in odrešeni.
Jožef in Marija sta bila v skrbeh in sta se bala ves čas, dokler sta se krčevito oklepala njunega načrta o skupnem življenju. Dokler mislimo, da imamo popoln načrt o sebi in kaj drugega ne pride v poštev, je dovolj, da se spremeni le ena majhna stvar in se nam vse podere, čutimo se ogrožene in izgubljamo tla pod nogami. Največji reveži smo, dokler mislimo, da je vse odvisno od nas, da samo mi vemo, kaj je za nas dobro.
Kako sta bila Jožef in Marija prestrašena in v skrbeh v prvem obdobju njunega življenja. Verjetno marsikatero noč nista spala, ker sta premišljevala, kako bi brez večjih zapletov rešila problem. Potem pa je prišlo razsvetljenje, Bog jima je ponudil pomoč in onadva sta jo sprejela.
V življenju nismo in ne bi smeli biti samotni jezdeci. Ljudje smo socialna bitja, ustvarjeni za skupno življenje. Prvi naš sopotnik in spremljevalec je najprej Bog. On nas je poklical v življenje in nas spremlja toliko časa, dokler ga namerno ne izločimo in se mu odpovemo. Nato se za veliko večino začne življenje v dvoje: mož in žena se med seboj dopolnjujeta in postajata iz dneva v dan bolj eno. Ko se zedinita in postaneta ena celota, je spet dovolj mesta za drugega, za Boga, za ljubezen in darovanje, kar pri mnogih vodi v novo življenje, ko v zakonu pridejo otroci in zakon preraste v družino. Otroci so blagoslov medsebojnega bogatenja in razdajanja, ko se več ne bojimo, ampak zaupamo in se veselimo življenja.
Sveta družina nas zato vabi, da na svoje osebno in družinsko življenje ne gledamo pesimistično, da nekaj izgubljamo in nas je zato vedno manj. Zaupati Bogu in se prepustiti njegovim načrtom, ne pomeni izgubiti, ampak vse postaviti na višjo raven. Dovoliti je treba, da nas Bog blagoslavlja, da nas ne pušča samih, ampak vnaša v naše zemeljsko bivanje pridih večnosti.
Sveta družina nam ostaja zgled za posnemanje, kako se je treba znebiti različnih dvomov in skrbi ter se prepustiti Bogu. Mi nismo zaradi Boga, ampak je on zaradi nas. Vse, kar Bog naredi je v naše odrešenje in nikoli v našo pogubo. Zato: Dobri Jezus, bodi z nami. Zaupamo ti, ti nas vodi v tem življenju, da se nekoč vsi srečno snidemo pri tebi, kjer je luč, resnica in polnost življenja.
župnik Branko Balažic, SDB