Štefanovo – Božič – pravi slovar miru, veselja in upanja! – Jože Zadravec

Leto A, 26. december, 2010

Tudi štefanovo, bogoslužni spomin na prvega mučenca, ne zatemni praznika Gospodovega rojstva, temveč ga še bolj razsvetli; božič ni samo beseda, temveč je pravi slovar miru, veselja, upanja in Božjega delovanja med ljudmi. Bog je privzel človeško telo in postal kot eden izmed nas. Vendar to pomeni, da ni postal samo dramski igralec, torej oblikuje lik človeka, ki se vede na način, kakor to pritiče  človeku, ga oponaša, temveč je postal resnično človek. To ni mit ali lepa zgodba za zimske dni, ki jo odrasli pripovedujejo, otroci pa radi poslušajo, to je zgodovinsko dejstvo. Moč božiča je v tem, da v jasli ni bil položen prikupen otrok, temveč pravi Bog in pravi človek, moč božiča gre onkraj lepih okraskov, daril, lučk, smrečic, praznovanj, združuje dva pola človeške zgodovine: stvarjenje in odrešenje. Kar je z vero pregledno kristjanu, ne more biti pregledno drugim, ki te vere nimajo.
Stara kronika pripoveduje, da sta se judovski in krščanski mislec nekje v srednjeveški Španiji prepirala, ali je Jezus res Mesija. Ko je bilo že  jasno, da si ne bosta prišla na kraj, je judovski mislec začel recitirati odlomke iz Svetega pisma – o Janezu Krstniku, o Mesiji, prerokih. Oba sta bila pozorna predvsem na tiste o vseobsegajočem miru, ki bo zajel celo živalski svet. Na koncu je rabin dejal svojemu krščanskemu tovarišu: »Ozri se po včerajšnjem ali današnjem svetu! Ali si že kdaj doživel tak mir? Niti vi kristjani med seboj ne zmorete tako živeti. Kako naj bo torej Jezus mesija, če ni mesijanskega miru, o katerem nam govorijo obljube prerokov?«
Kakšen je mir, ki ga Jezus prinaša? Snemimo tančico z naslednje zgodbe; resnična je in poučna, zgovorna in krščanska, povrh pa je še njen dogajalni prostor Jeruzalem … Revni deček Kelly si je močno želel priti do višje izobrazbe in poklica. Skromno je začel: hodil je od vrat do vrat, trkal nanje in prodajal majhne stvari. Ko je bil močno sestradan, je bil prisiljen prositi tudi za hrano. Pri neki hiši mu je vrata odprla mlada, lepa deklica. Njena lepota ga je za trenutek zmedla, da je namesto kruha poprosil za kozarec vode. Deklici se je zasmilil, prinesla mu je velik kozarec mleka in kos kruha. Ni pričakoval. Slastno je popil mleko in pojedel kos kruha. »Koliko pa sem dolžan?« »Nič nisi dolžan. Mama me je poučila, da moramo včasih narediti tudi kakšno uslugo, ne vedno gledati le na denar.« »Če je tako, najlepša hvala!« Kelly je bil ganjen, hvaležnost je spreminjal v vztrajen in priden študij; da se je lahko vzdrževal, je  opravljal najnižja dela. Končal je študij medicine, postal slovit zdravnik, nekoč prevzel primer bolnice z neko čudno nenavadno boleznijo. Vsi specialisti so nad njo obupali, on ne. V bolnici je namreč prepoznal dekle, ki mu je nekoč ponudila kozarec mleka in kos kruha. Ozdravil jo je, ko je njeno življenje viselo že na zelo tanki nitki. Ko je sedaj vstopila v novo življenje, jo je zajel nov strah. Prijela se je za glavo, ko je zagledala visoki račun. Na robu računa pa je bil pripis: »Vse je že poravnano – s kozarcem mleka.« Podpis: dr. Kelly. Polile so jo solze veselja, srce ji je molilo kot še nikoli: »Bog bodi vekomaj zahvaljen, ker svojo neskončno ljubezen in dobroto deliš po človeških rokah in srcih.«
To je mir, ki ga ne more dati ne svet, ne politika, ne diplomacije, ne filozofije, ne deklaracije, ne mirovni sporazumi. To je mir, ki se odvija na valovni dolžini srca in duše. To je mir, ki ga je začutil diakon Štefan, cena zanj je bilo življenje, potopljeno v ljubezen Jezusa Kristusa. To je mir, kot ga je čutil sv. Ciprijan ter spoznal: Vsi smo poklicani v nebesa. Po malem smo vsi mučenci, v življenju moramo prestajati veliko neprijetnosti. To je mir, ki ga je nosil v sebi misijonar Friderik Baraga. Blaženost, ki jo je med svojimi Indijanci okušal, je bila tako globoka, tako božanska, tako nepredstavljiva, tako edinstvena. »Nič me na tem svetu ne bi moglo bolj osrečiti, kot je spoznanje, da je milost usmiljenega Boga iz trdovratnih, zanikrnih,  maščevalnih Indijancev naredila plemenite, omikane in Bogu zveste ljudi. To je mir, ki ga je Baraga razodeval na mnogotere načine. Baragov božič leta 1832. Bila je tako ostra zima, da je v svoji čumnati moral dan in noč kuriti, zraven peči se je moral ogrniti še z debelo odejo. Vrli Indijanci, včasih cele vasi, so mu prinašali drva za kurjavo. Med božičem in novim letom je podelil 137 obhajil, šestim je podelil zakrament krsta, vsako jutro so se njegovi Indijanci zbirali v cerkvi, zvečer pa h krščanskemu nauku. Misijonarjev božič se nikoli ne konča. Vedno novi krsti, nova rojstva, nove birme.
Za vse je Jezus rojen, za vse je trpel. Resnico odrešenja in odrešenika sredi tega viharnega sveta je pesnik Lado Piščanec takole ubesedil: »V svetu tulijo viharji, / v temni vihri begajo ljudje, / hrepene po lepi zarji. // Jaslice, skrivnosti polne, / posvetite v noč, v vihar sveta, / luč vrzite v duše bolne.« Ti verzi so pognali iz miru mučenca – ubili so ga v maščevalni akciji v Cerknem leta 1944.
Vselej smo na poiskanju božjega miru. Pred leti sem ob božičnih praznikih prejel razglednico iz Kenije. Na njej je bil en sam stavek: »Potujem v iskanju boljših svetov, pa jih ni; so samo drugačni.« Drugič mi je prijatelj prav tako ob božičnih praznikih pisal iz Buenos Airesa – dvanajst-milijonskega velemesta, deset tisoč km oddaljenem od Ljubljane. Na razglednico je med drugim zapisal: »Rad bi doživel praznični utrip božiča tega velemesta, ki je povsem na drugi strani zemeljske oble. Zdaj sem tu. Ne vem, kako bo, ko bodo ti dnevi mimo!«
Ohranimo božič z vsem njegovim poglavitnim sporočilom tudi, ko bodo ti praznični dnevi mimo!
Jože Zadravec, štefanovo 2010, Ljubljana Rakovnik