Jezusov krst – Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje – Branko Balažic

Leto A, 9. januar, 2011

Vsakdo bi rad bil čist in prosojen, brez madeža in gube na telesu. To potrjuje človekovo prizadevanje za osebno higieno, kar je sprožilo neustavljivi razvoj na področju kozmetike. Biti lep in mlad! to je aksiom sodobne družbe, ki je sprožila industrijo, ki pomaga pri ustvarjanju lepega zunanjega videza, čvrstega, zdravega in lepega telesa. Ko dosežemo to zunanjo popolnost, se naše iskanje in hrepenenje usmeri na višjo raven: biti notranje mladostno svež, preprost in pristen. Tukaj pa se večini zatakne. Kot da se notranji človek ne pusti oblikovati. Res je lažje z različnimi preparati narediti našo zunanjost brezhibno, naša notranjost pa se navadno upira, ker so potrebni globoki rezi, kar pa je mučno delo in boli.  Treba se je dotakniti človekove narave, v primež je treba vzeti njegove navade in izkušnje, kar pa je vedno boleč proces. Komur ne uspe na novo oblikovati njegove notranjosti, se prepusti pretiranemu lišpanju in krtačenju zunanjega videza. In tako lahko zelo hitro odkrijemo, kdo ima pravo mero in kdo ne, kdo je srečen in kdo se na vse načine trudi, da bi ga drugi opazili.
Ko so k Janezu Krstniku prihajali ljudje, ki bi radi spremenili sami sebe, jim je govoril o potrebi spreobrnjenja. Oblivanje z vodo je pomenilo, da priznavajo svoje grehe in se hočejo spremeniti. Toda, ko so stopili iz reke Jordana, so bili ponovno prepuščeni sami sebi: njihova notranja prenova je bila odvisna od njihove moči in želje, ki so jo imeli, da bi se spremenili. Tako je bilo to spreobrnjenje bolj račun brez krčmarja. Človek je lahko le nekaj časa dober in plemenit, vendar tak ne more ostati dolgo, če je vse odvisno od njega. Vsi dobro vemo, kako je s človekovo dobro voljo in načrti: nekaj časa gre, potem pa spet pristanemo na starih tirih. Potrebno je narediti še korak naprej.
Kaj potrebujemo za resnično spreobrnjenje? Želja po prenovi in močna volja sta gotovo potrebni, a ne zadoščata. Potrebujemo nekoga, ki nas dvigne, nam pokaže smer in cilj, ki ga hočemo doseči in nas na poti proti cilju ne pusti same. Potrebujemo zanesljivega voditelja, ki je to pot že prehodil, ki pozna različne prepreke in zanke na poti in nas zato lahko zanesljivo pripelje do cilja.
Ta oseba se je ob reki Jordan postavila v vrsto z grešniki. Jezus ni hotel izstopati iz množice, ni hotel biti vzvišen nad drugimi in oddaljen od pravega življenja, ampak blizu malim in ubogim, tako v materialnem kot v duhovnem smislu.
Ko je Jezus prejel krst, se je odprlo nebo in zaslišal se je Očetov glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte.«
Po Jezusovem krstu so nam stvari jasne: od takrat naprej imamo osebo, na katero se lahko zanesemo. Tej osebi ni nič človeškega tuje, zato nas razume, hoče biti z nami, želi postati naš učitelj in vodnik. On nam lahko resnično pomaga pri spreobrnjenju oziroma življenju iz duha.
Dostop do Jezusa nam je odprt s krstom, ki smo ga vsi prejeli. Ta naš krst pa ni bil podoben Janezovemu oblivanju z vodo, ampak smo ga prejeli v veri v Očeta in Sina in Svetega Duha. S krstom smo bili postavljeni v stanje milosti: odvzeti so nam bili vsi grehi in dobili smo moč, da lahko zanesljivo stopimo na pot prenove. Ta prenova pa ne bo v prvi vrsti naše, ampak Božje delo. Zato se je treba prepustiti Bogu in mu dovoliti, da nas on vodi mimo vseh čeri in zmot v srečno večnost.
župnik Branko Balažic, SDB