Jezusov krst – »Deni me kakor pečat na svoje srce!« – Jože Zadravec

Leto A, 9. januar, 2011

Bog je ustvaril svet. Največje dejanje njegove dobrote! Bog je ustvaril človeka. Najdragocenejša vezenina njegove ljubezni in dobrote! Bog je na svet poslal svojega Sina s poverilnimi pismi: Tam, kjer se boste ljubili med seboj, bom tudi jaz sredi med vami, delajte drug drugemu dobro, začutili boste mojo bližino in mojo srčno stran. Iz izkušnje ljudi se je zjeklenila modrost: Ne delaj dobrote, če nisi pripravljen sprejeti zanjo še nehvaležnosti. Kdor vztraja pri dobrih delih, bo spoznal, da je to edino blago, ki se množi, ko si ga delimo. Če hočemo izmeriti veličino tistih dobrih del, ki smo jih naredili brez kakršne koli osebne računice, bomo šele spoznali, da se z njimi niti ocean ne more meriti.
Bog je naš največji dobrotnik, zato ga moramo nadvse ljubiti! Kako naj ga ljubim, če ga ne poznam? Kdo je Bog? je mamico vprašala deklica, ko se je vrnila od veroučne ure, na kateri je katehistinja »vreščala« in »vreščala« o Bogu stvarniku, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, o sodniku, ki so mu na dlani vsa naša dejanja, naše skrite misli, v katerem se gibljemo, v katerem smo. Mamica ni nič »vreščala«, ni bilo besedice iz njenih ust, le objela je svojo deklico, jo stisnila k sebi, potem pa rekla: Glej, Bog je to, kar čutiš ob meni v tem trenutku, ko sem te stisnila k sebi.
»Zame je Bog resnica in ljubezen,« je dejal Mahatma Gandhi, ta velika in nepozabna osebnost. »Je etika in morala. Bog je odsotnost strahu. Bog je izvir luči in življenja in vendar je On onkraj vseh teh stvari. Bog je  vest. Je celo ateizem ateistov, saj Bog v svoji brezmejni ljubezni tudi ateistom dovoljuje živeti. Išče naše srce. Pozna nas in naše srce bolje kakor mi sami.«
Ljubiti Boga, ker je On ljubezen sama!
Tiha, molčeča, skrivnostna je bila Božja mati Marija. Tak je bil slog njene ljubezni. Ljubimo Boga z otroškim čutenjem, na katerem sloni medsebojno razumevanje in dobrohotnost med možem in ženo ter njima in njunimi otroki. Otroci rabijo ob sebi očeta in mater, ki se imata rada kot sta se imela takrat, ko sta svojo ljubezen sklenila, zavezala in izpovedala pred Bogom za večno, zato dopuščata, da v njun svet vstopi Božja ljubezen močneje kot v druge družine, ki Boga in svoje otroke postavljajo na stranski tir. Takih družin nikoli ne manjka.
Mladi par je stopil v trgovino z igračami, to je v eno od  trgovin, kakršnih je dovolj v vsakem mestu, pa tudi na podeželju v kakršni se skoraj vedno gnetejo nakupovalci. Celo nekatere knjigarne imajo posebne oddelke z igračami, saj prinašajo večji zaslužek kot knjige. Mladi mož in žena sta si ogledovala pisane igrače, razvrščene po policah ali obešene pod stropom ali veselo razložene po prodajni mizi. Na prodaj so bile punčke, ki so se jokale, druge so cvilile ali se smejale, ni manjkalo tudi elektronskih igrač in miniaturnih kuhinj, ki so pekle torte in pice in še marsikaj … Za kaj se odločiti, ko pa je vse tako vabljivo. Dolgo sta se razgledovala, posamezne igrače prijemala v roke, pa jih spet vrnila na svoje mesto. Približala se jima je prijazna prodajalka.
»Vam lahko pomagam?« ju je prijazno nagovorila. »Veste«, je začela pojasnjevati mlada dama, »doma imava dve majhni hčerkici, a midva sva pogosto ves dan zdoma, zgodi se, da naju tudi ob večerih ni.« Potem je rekel mladi gospod: »Veste, najini deklici se vedno manj smejeta, opažam, da sta preveč resni!« Spet je prevzela besedo mlada mati: »Veste, rada bi jima kupila nekaj takega, kar ju bo osrečilo, nekaj, kar jima bo v veselje tudi, ko bosta sami!« Prej tako prijazna prodajalka se je na mah precej zresnila, malce spet nasmehnila, potem pa jima vljudno rekla: »Zelo mi je žal, toda pri nas ne prodajamo staršev!«
Ko bi bil pri tem navzoč pesnik Goethe, bi dejal: »Spet sem začutil, da sem za vse prestar, razen za resnico.« Njuni obhodi in pogovori bi stekli z njega »kakor voda po plašču iz povoščenega platna!«
Ko bi ju bil slišal govoriti pisatelj Pavle Zidar, bi jima ponudil v branje svojo knjigo »Hokuspokus kaplan«, predvsem tisto stran, na katerem je zapisan  pogovor med hribovsko materjo, ki je vzredila sedem otrok in novopečenim kaplanom, ki je prežvečil sedem debelih teoloških knjig.  Kaplana, nabitega s teološkim in filozofskim znanjem, pouči, da je njen Bog trden, ker je na njem zraslo sedem otrok. On pa bi s svojimi knjigami komaj izredil enega (šibkega) otroka. »Za sedem otrok je potrebna vera, gospod. To je vera, ki ljubezen, ljubezen, ki ne računa. Ampak zdaj pride šele tisto, ki te naredi verno. Otroka spoviti (in krstiti, op.) je najlažje. Zdaj ko je tu, ga je treba ohraniti živega, ga narediti človeka. Nikoli nisi gotov, da je otrok res človek … Dokler si živ, trepetaš zanj, da bi ubijal ali da bi bil ubit. Zato mora imeti mati vero, kakršne nima noben papež (in kardinal, op.) niti ne svetnik … Materina vera je skala, na kateri stoji, kar stoji, gospod …«
Te vere ni mogoče nadomestiti z igračami, z njimi ni mogoče izrediti enega samega otroka. Ko bi mladi par slišal kak oboževalec Konfucija, bi jima lahko postregel v duhu njegovega prepričanja: Voda dobi okus kamna, po katerem teče, človek okus zemlje, ki ga je rodila, ta dva pa okus po sodobnih vase zaverovanih poganih, ki si zapirajo oči pred resnico, da bi jim stvari bile videti lažje in lepše.
Jože Zadravec, Ljubljana Rakovnik, Nedelja Jezusovega krsta, 9. januar 2011