Življenje ima smisel, ko živimo za nekoga
»Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni!« se je Janez Krstnik opravičeval pred Jezusom. Zavedal se je, da on samo tisti, ki je pripravljal pot in sedaj ga ta, ki naj bi bil odrešenik, prosi za krst. Karte so čudno premešane. Janez je dobro vedel, da je njegova vloga, da je služabnik, da mora pripraviti pot za tistega, ki bo prišel za njim. Polastil se ga je dvom, ki ga bo izrazil nekoliko kasneje, ko bo sam v Herodovi ječi in bo poslal svoje učence k Jezusu z vprašanjem: »Ali si ti tisti, ali naj drugega čakamo!« Dvom je tudi naš vsakodnevni spremljevalec, zato se pogosto sprašujemo: »Kaj je pred menoj? Sem še vedno to, kar moram biti, ali …?«
Res je, da živimo v drugem času, ko si samo kakšen posameznik in ne množica, postavi vprašanje: »Kaj pomeni služiti drugim v sodobni družbi?« Henri Nouwen pravi v svoji knjigi Ranjeni zdravilec, da tisti, ki hoče zdraviti in služiti drugim, mora najprej pokazati svoje rane. V družbi, ki je brez pravih temeljev, kjer so ljudje osamljeni in brez pravega upanje, mora tisti, ki hoče pomagati, v svojem srcu prepoznati trpljenje sodobnega časa in to svoje odkritje postaviti za izhodišče svojega služenja. Če hočeš otroka rešiti iz ognja, moraš sprejeti dejstvo, da te bo ogenj lahko poškodoval. Dejansko ima naše življenje pravo vrednost, ko smo izpostavljeni trpljenju nekoga drugega in se zavedamo, da smo tudi sami ranljivi. Moja ranljivost in krhkost sta tako povezani z življenjem, da si pred tem dejstvom ne smem zatiskati oči. Samo tisti, ki se zaveda svojih pomanjkljivosti in temeljnih potreb, lahko zares pomaga drugemu.
V tem smislu lahko razumemo Jezusov vstop v reko Jordan: pred njim so mnogi stopili v to reko in Janez jih je krstil. Ko je Jezus vstopil v reko, je s tem prevzel nase vso grešnost, ki so jo novokrščenci pustili v vodi. Jezus se je dobesedno pustil umazati, hotel je občutiti, kakšne so posledice grehe, da je potem lahko zastavil svoje poslanstvo, da bo odrešenik človeštva. Reka Jordan je podobna ognju, o katerem je govoril Nouwen v svoji knjigi: treba je stopiti v to vodo, da občutiš, kaj ljudi dela sužnje in šele potem lahko pristopiš k njim in jim pomagaš. Jezus je vstopil v to vodo in se umazal. Med njim in drugimi grešniki ni bilo nobene razlike, kot v ognju vidiš samo silhuete ljudi in jih ne prepoznaš. Ko je Janez Krstnik videl Jezusa, ki se je sklonil, da bi bil krščen, ni mogel razumeti, kaj se dogaja: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus mu je odgovoril: »Pusti zdaj, kajti spodobi se nama, da tako spolniva pravičnost.« Rečeno bolj preprosto: »Tudi če ne razumeš, naredi sedaj to, kar te prosim!« Bog od nas pogosto zahteva stvari, ki jih ne razumemo. Bog ni nikoli v skladu s shemo, ki smo si jo ustvarili o njem. Naše odrešenje se bo zgodilo drugače, kot si to predstavljamo. Bog je pač tak, vedno drugačen od naših predstav.
Jezus je prišel k Jordanu, na kraj, kjer se je izraelski narod ustavil pred svojim vstopom v obljubljeno deželo. Tudi Mojzes, ki je vodil ta narod, se je tukaj ustavil in zaključil svoje življenje. On ni smel vstopiti v obljubljeno deželo. Jozue je dobil nalogo, naj izvoljeni narod popelje čez reko. Tokrat, v novi zavezi, se je pred Jordanom ustavil Jezus, da popelje nov izvoljeni narod, vse človeštvo, v obljubljeno deželi, v večno življenje. Od tega trenutka naprej je nebo spet odprto, Bog je ponovno vzpostavil dialog s človeštvom. Več stoletij je bilo nebo zaprto, kajti narod se je odpovedal pravemu Bogu in je častil malike svojih sosedov. Sedaj so nastopili novi časi, kajti Jezus je pravi Sin, ki ne bo nehal govoriti o Očetovi ljubezni. »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« se je slišal Očetov glas. Oče bo od zdaj naprej molčal, kajti dal je besedo Sinu, da bo on govoril in vodil človeštvo proti pravemu cilju, večnemu življenju.
Vsakdo od nas je med izbranimi, da pričuje o tem dogodku, o tej novi zavezi med Bogom in človeštvom. Ko sprejmemo svoje življenje kot poslanstvo, ki nam ga je zaupal Bog, ko nas je poklical v življenje, dobi naše življenje nov smisel. Prav ob krstu je Jezus pokazal, kakšna je naša naloga: on je stopil v vodo, dal se je krstiti in s tem je pozitivno odgovoril na poslanstvo, ki mu ga je Oče zaupal. Tak je začetek slehernega poslanstva: pri krstu nas Oče sprejme za svojega otroka, zaupa nam poslanstvo in nad slehernim krščencem Oče izreče pomemben stavek: »Sin/hči, ti si moj ljubljeni sin/hčerka nad teboj imam veselje!«
Župnik Branko Balažic SDB Božični čas Leto A