Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša
Nedelja Jezusovega krsta zaključuje obdobje božičnih praznikov. Božja beseda nam več ne govori o Jezusovem otroštvu, ampak nam predstavi odraslega moža, ki začenja svoje poslanstvo, zaradi katerega se je ponižal in sprejel našo človeško naravo. Jezusovo odraslost predstavi izreden dogodek njegovega krsta: odpre se nebo, nadenj se spusti Sveti Duh in zasliši se glas z neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje!« Jezus ni običajen človek, ampak veliko več. On tudi ni samo poseben izbranec, eden od prerokov, kot je to bil Janez Krstnik, ki ga je krstil, ampak je Božji Sin, ki ga Oče izredno ljubi in zato pošlje Svetega Duha v podobi goloba, ki je simbolično znamenje te ljubezni. Takšnega Jezusa je napovedal že prerok Izaija, o čemer je govorilo prvo berilo: »Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Nalomljenega trsa ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil. Zvesto bo delil pravico.«
Danes se nahajamo na prehodu, kajti eno obdobje zaključujemo in vstopamo v nekaj novega, kar bo popolnoma drugačno. Starši zelo dobro veste, kako je prehod iz otroštva v mladostniško obdobje težak. Koliko težav povzročajo najstniki, ki bi se radi osamosvojili, a so še bolj otroci kot odrasli in si ne znajo predstavljati, da še nisi odrasel, če si nabaviš hlače, bluzo, čevlje z večjo številko in si nadeneš makeup, ki bo zakril mozolje. Odraslost se ne more izčrpati v drugačni zunanjosti, ampak se moramo spremeniti v svoji notranjosti. Odrasel človek razmišlja drugače kot otrok, presoja drugače, se odloča drugače in sprejema odgovornost za vse, kar naredi. Takšna je bila Izaijeva osebna izkušnja, a hkrati je napovedoval nove čase, ko bo Bog sestopil z neba, kot človek se bo sprehajal med ljudmi in bo s svojim življenjem dal vsemu, kar obstaja bolj pravično usmeritev.
Evangelist Luka nam zato danes govori o dvojnem krstu. Prvega je delil Janez Krstnik. Sam pravi o njem: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal, on vas bo krstil s Svetim Duhom.« Čeprav je bil Janezov krst le oblivanje z vodo, je imel kljub temu svojo vrednost. V tistih, ki so ga prejemali, je deloval toliko, kolikor so imeli vere in spokornega duha. Temu Janezovemu krstu so danes podobni krsti otrok tistih staršev, ki živijo le še neko obrobno krščanstvo. Duhovniki jim ustrežejo, ker ne želijo ugasiti tlečega stenja in zlomiti nalomljenega trsa. Vsi pa vemo, da v večini primerov po takem oblivanju z blagoslovljeno vodo stenj nič bolj ne zagori in trs ostane še naprej nalomljen. Drugi krst, ki ga omenja evangelij, je krst s Svetim Duhom in ognjem. Janez Krstnik napoveduje, da bo z njim krščeval tisti, ki pride za njim. Zato lahko brez kakšnih zadržkov trdimo, da smo takšen krst prejeli vsi mi, ki so nas starši krščansko vzgojili, mi pa se trudimo, da ta krst v nas deluje. Kot odrasli vsak dan krepimo vero v Boga, ker smo spoznali, da nas ta vera in ta krst očiščujeta, osrečujeta in osvobajata.
»Ne bo opešal in ne klonil, dokler ne bo vzpostavil pravice na zemlji!« je zapisal prerok Izaija o Jezusu. Z njegovim krstom in javnim delovanjem je nastopila drugačna pravičnost. Božja pravičnost je namreč pravica do usmiljenja. Božja pravičnost je storiti vse, da bo lahko vsakdo gledal usmiljeno obličje Boga in izkusil, kako se odpirajo naše slepe oči in kako se odpirajo vrata zaporov in ječ, ki smo si jih ustvarili. Božja pravičnost je pravica vsakega, da sreča Božji pogled, občuti njegovo srce in sliši njegov glas.
Branko Balažic SDB Božični čas Leto C Nedeljska meditacija