Brez zvezde vodnice si izgubljen!
»Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit!« so modri z Vzhoda spraševali na kraljevem dvoru. Ko je Herod to slišal, je gotovo prebledel in se stresel od jeze. Rodil se je njegov konkurent. Kje in kdaj se je to zgodilo? Kako so ti tujci zvedeli za novico, ki je jaz še ne poznam? Takoj je treba ukreniti vse, da se tekmeca znebimo enkrat za vselej. Treba ga je ubiti! Herod je mislil, da je on središče sveta in se mora vse vrteti okrog njega, a se je pošteno zmotil. Prepustimo se sedaj zgodbi, o kateri nam je poročal evangelist Matej.
Naše življenje je do neke mere povezano z zvezdami, sicer sodobniki ne bi upoštevali astroloških znamenj, ki so povezana z našim rojstvom. V antični dobi so bili prepričani, da se z vsakim rojstvom utrne nova zvezda.
Kako se počutimo, ko je nočno nebo brez zvezd? Slabo, ker nimamo nobene orientacije. V antiki so se ponoči ljudje lahko orientirali samo po zvezdah. Če si se odločil za daljše potovanje, si potreboval zvezde. Če hočeš v življenju uspeti, moraš imeti zvezdo vodnico ali veliko željo, kaj bi rad dosegel. Sleherna velika želja je povezana s tvojo zvezdo, ki ji moraš slediti, kajti ko na nočnem nebu ni tvoje zvezde, je tvoje življenje velika katastrofa. Zato so že od 7. stoletja naprej Jezusa imenovali večna luč, najbolj svetla zvezda, ki nas vodi in v nas sproža globoko hrepenenje. Pri večernicah na prvo adventno nedeljo duhovniki začenjamo molitev takole: »Dobrohotni Stvarnik zvezd, večna Luč vernikov, Kristus, Odrešenik vseh, usliši molitve tistih, ki te prosijo.«
Kristusa kot zvezdo vodnico potrebujemo, ker se v slehernem življenju od časa do časa pojavi megla, ko smo prestrašeni, brez cilja, nesposobni narediti naslednji korak. Ko je sveti Avguštin ob neki priložnosti govoril o veselju in sreči, je ljudi primerjal z mornarji, ki včasih zgrešijo smer, ker sledijo napačni zvezdi. Evangelist Matej pa nam je danes govoril o modrih, ki so novo zvezdo povezovali z vprašanjem: »Kje je tisti, ki more osmisliti moje življenje?« Ko so zagledali zvezdo, so bili veseli, ker so se ponovno počutili živi, ker so spet videli smisel in so v svojem srcu čutili, da obstaja nekaj, za kar se splača živeti.
Za srečo ni dovolj, da jo hočemo doseči: treba je biti pogumen, da se podaš na pot, da zapustiš domačo deželo in se podaš v neznano. Potovati je treba tudi ponoči, ko je vse, kar opazujemo nejasno. Treba je raziskovati dežele, ki so ti tuje, jih ne poznaš in si zato na majavih tleh. Treba je biti ponižen, da upaš spraševati in se hkrati zavedaš, da obstajajo tudi ljudje, ki te bodo namerno usmerili na napačno pot. Treba je biti neustavljiv in poiskati Betlehem tam, kjer ti vsi govorijo, da v oddaljenem, nepoznanem kraju ne boš našel nič dobrega. In pravi modreci so tudi dovolj pogumni, da ne poslušajo mogočnežev tega sveta, ki imajo drugačne načrte, zato se ne vračajo po isti poti. Tudi Jezus nam ne dovoli, da bi si ga prilastili in ga zaprli v svojo sobico, ampak mu je treba slediti tudi na Kalvarijo.
Herod je drugačen: on je brez pravih želja, v njem je samo strah. Zato se ne premakne, ostane zaprt v svoji palači, kjer se počuti varno. Njegov vir informacij so drugi. Ne želi se soočati z dejanskim stanjem. Ne tvega, da bi zvedel še kaj novega. Herod je človek, ki ni nikoli srečen. Obsojen je na večno nezadovoljstvo. Kdor ni srečen, lahko mimo grede postane nasilnež. Nezadovoljneži so navadno nasilni najprej z besedami in nato še s pestmi. Kdor je nezadovoljen postane najprej sovražen do samega sebe zaradi depresije, ki jo čuti. Hitro pa se njegovo nezadovoljstvo spremeni v sovražnost do vseh, ki so srečni, ker so s svojo srečo njegovi potencialni sovražniki.
Naša pot se lahko nadaljuje kot se je to zgodilo z modrimi, ko so se vračali domov. Pred nami je vedno zvezda, ki ji lahko sledimo: to je Jezus, ki ne bo nikdar ugasnil s svojim evangelijem in spremljanjem slehernega človeka, ki se mu približa.
Župnik Branko Balažic SDB Božični čas Leto A