Božič – Gloria in excelsis Deo – Jože Zadravec

Leto A, 25. december, 2010

Naj so jeziki narodov še tako različni, za vse je enako sporočilo: Danes se vam je rodil Kristus, ki je Mesija, Gospod, nebesa so ga poslala vsemu svetu, vsem ljudem, vsemu stvarstvu, v mir in veselje, ljubezen, srečo in odrešenje.
Globoko se priklonimo Detetu Jezusu: Ko sklepamo roke pred njim, ga ne prosimo, da bi bili uspešni v svojem poslu, službi, stremljenje po uspehih nas namreč kaj zlahka naredi trdosrčne in brezčutne, prenapete in ukleščene v naglico, trmaste in utrujene, lahko nas odtuji družini, vsak dan po malem, da nam zanjo zmanjka časa, odtuji nas otrokom, da ne razpoznavamo več njihovih prosečih oči in dlani, češ bodi z nami, igraj se z nami, poj z nami, moli z nami, sprehodi se z nami, v cerkev pojdi z nami. Ne prosimo ga, da bi nam dnevi minevali brez bolečine, brez solza; kdor ni trpel, ne bo nikoli okusil žlahtnosti rahločutja, kdor ni okusil pekočih solza, ne ve, kako blagodejna je duša, v trpljenju izčiščena, kdor ni sam trpel, ne ve, kaj je trpljenje.
Ne prosimo ga, da bi bil na našem obrazu vedno ljubezniv nasmešek, lahko se namreč ta sprevrže v nasmeh za vsako ceno, v vsakem trenutku, hkrati pa izzove jezo tistih, ki žalujejo. Želja po mnogih talentih, da bi nam vse šlo gladko kot po maslu, bi nas utegnila speljati na napačni tir, ko ne bi mogli razumeti, zakaj je kruh, ki ga jemo, tako dragocen, in da se brez teže vsakdanjih naporov nikoli ne bi mogli navzeti čuta hvaležnosti za ljubezen, ki nam jo s svojim delom izkazujejo soljudje. Obdari me z modrostjo in s spoznanjem, izostri mi čut razločevanja, da bom prepoznaval, kaj je potrebno, kaj ni, kje se dogaja pravica, kje se pod krinko dobrega pase krivica, daj mi odkrivati in spoznavati ustvarjalne sile, ki tlijo v vsakem človeku, razsvetli me, da jih bom odkril in oživil. Podari mi milost, Božje dete, da bom imel dovolj odprta ušesa za poslušanje, manj odprta usta za govorjenje, več časa za gledanje in čudenje Božjega stvarstva, podari mi moči za večjo mero hvaležnosti Bogu očetu za življenje, razum, ki bo v premislekih podobno polžu, v dejanjih ptici, srce mi oblikuj, ki bo vselej pripravljeno za pogovor, dušo mi daj, odprto za prešerno praznovanje, več poguma, da se po padcu spet vrnem k Očetu, saj kdor ne pozna usedlin dna, so mu tudi višine tuje, več hotenja, da bi vsak dan bolj zorel in postajal človek po meri Božje zamisli, popoln človek, kot sem bil načrtovan v jutru svojega stvarjenja, v koordinatah tvoje brezmejne ljubezni in modrosti.
Ponos me navdaja,  ko se zavem, da je v prvi slovenski knjigi zapisana tudi božična pesem, tj. pesem o rojstvu Jezusa Kristusa. Še vedno je ta resnica v srčiki praznika: za poldrugi milijon slovenskih državljanov, ki so vsaj po krstu in birmi katoličani, vsaj 60 % šolarjev v Sloveniji ve za resnico, da je Jezus Kristus odrešenik, vsaj 80 % naših rojakov sprejema božič kot najlepši praznik v vsem letu. A predvsem je božič blagovest, da je Bog poslal svojega edinorojenega Sina, da bi svet odrešil, vsem ljudem oznanil, da je mir temeljna dobrina za vse, svoboda najlepši dar neba vsem narodom na zemlji, ljubezen edini smisel, po katerem je ovrednoteno naše življenje. »Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! / Tako so peli angelcev glasovi / v višavah pri Mesijasa prihodi; / da smo očeta enega sinovi, / ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, / da ljubit’ mor’mo se, prav’ uk njegovi.« Tako poje Prešeren v »Krstu pri Savici«. Resnica svetonočnega praznika se nas skrivnostno dotakne, ko se v cerkvi iz grl vseh oglasi pesem »Sveta noč, blažena noč«. Ni slovenskega božiča brez cerkvenih božičnih pesmi; več kot sto let se pojo v cerkvah. Preproste so, a  davne priče slovenske verske in narodne istovetnosti.
Njegovega poglavitnega sporočila ne more zabrisati niti vse tisto, kar so si ljudje v dolgih stoletjih domačijskega ustvarili: prižiganje sveč na sveti večer, pohod v cerkev k polnočnici z gorečimi baklami, stotere oblike jaslic z vsem spremljajočim scenarijem (pastirčki na mahu, krilasti angelčki, pritrjeni nekje na smrekcah, ovčke, kravice, oslički, kužki, hlevček, klopotci, tekoča voda, klokotajoči mlini, raznobarvne ribice v vodi stalnici), blagoslov hiše, božično drevesce z vsem migetajočim leskom. Poglavitnega božičnega ne more zabrisati niti nakupovalna predbožična mrzlica, avtomobilska gneča na naših asfaltih, naval zdomcev in izseljencev po naših cestah, nazdravljanja, obiskovanja, pogrnjene mize, obložene z vsemi vrstami dobrotami – kuhanimi, zabeljenimi, zapečenimi, oblitimi, zalitimi – ki je samoumevno domena gospodinj, po pričakovanju vseh morajo vse dneve biti nasmejane, dobre volje, prijazne, prizanesljive, iznajdljive, razumevajoče, hitre in pridne kot čebelice, da so na koncu od dela povsem izčrpane, onemogle, pa tudi živčne – na začudenje nekaterih  v družini, češ ob praznikih se vendar morajo njene roke izkazati, saj je vendar božič, je štefanovo, je silvestrovo, je novo leto, so sveti trije kralji.
Ne bremenimo ramen drug drugega tako zelo, da bi pozabili na poglavitno sporočilo praznika. Saj ne moremo mimo zunanjih znamenj božičnega praznovanja, vse bleščave, mimo glasbe in petja. Ko se advent prevesi čez polovico, se v odraslih prebudijo spomini na tisti otroški čas, ko je bil božič najlepši praznik v letu. Božič ni le spomin Jezusovega rojstva, temveč je klic Cerkve, da se med seboj trdneje povežemo, oživimo in poglobimo svojo vero v prihod Jezusa in vsakega otroka iz ljubeče tople dlani Boga Očeta, je sporočilo, kako lepo je, če prebivamo skupaj v ljubezni, spoštovanju drug drugega, kako svobodneje dihamo, če se v zakramentu sprave odrešimo hudobije, ki jo je v nas zaplodil greh, če se odrešimo vseh njegovih strupenih tipalk, če si drug drugemu od srca stisnemo roke v navezo prijateljstva, če odmislimo male tegobe sivega dne in svoje misli usmerimo na pravo stran, kjer ni babilonskega stolpa človeškega napuha in sebičnosti. Kjer je to merodajno, tam so vsi scenariji, vsi božični darovi posvečeni, vsi napori pozlačeni, vse priprave blagoslovljene, vse besede nagrajene, vse molitve uslišane, vse stopinje razsvetljene.
Jože Zadravec, božič 2010, Ljubljana Rakovnik