Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir
Pred nami so božični prazniki, privilegiran čas za naše družine in hkrati priložnost za razmislek, kaj vse je korona virus v našem življenju predrugačil, da nič ni več tako kot je bilo v času pred njim. Na veseli december in božična praznovanja smo se preveč navadili, marsikaj je postalo čista rutina, vse preveč je bilo zunanjega ponašanja, ki se je izčrpalo z okraševanjem doma in z darili, vsebina praznika pa je bila potisnjena na stranski tir. Zato nas korona virus izziva, da se zamislimo in se osredotočimo na to, kar nas dejansko pomirja in osmišlja naše življenje.
Božič ali praznik Jezusovega rojstva je uresničitev pričakovanj stoletij, kajti povsod so ljudje iskali rešitev za svojo notranjo razdvojenost, ko telo, duša in duh niso bili sposobni najti skupnega jezika in posameznika skušali raztrgati, mu vzeti smisel njegovega bivanja in ga prepustiti niču. Prerok Izaija je imel vizijo tega dneva, ko je zapisal: »Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi Sionu: ‘Tvoj Bog kraljuje!’« Uresničitev napovedi odrešenika, ki prinaša mir in naznanja rešitev za ljudi vseh časov, narodov, jezikov in kultur se je uresničila na božično noč, ko se je vsemogočni večni Bog ponižal, si privzel človeško podobo in ga je Marija kot nebogljenega otroka položila v jasli.
Ko je sveti Avguštin razmišljal o Jezusovem rojstvu v Betlehemu, so mu iz globine srca privrele besede: “Zate je Bog postal človek. Ti bi bil vekomaj mrtev, ko bi se Bog ne bil rodil v času. Ti bi nikoli ne bil rešen grešnega telesa, ko bi Bog ne bil vzel nase podobo grešnega telesa. Ko bi se ne zgodilo to usmiljenje, bi te beda za zmeraj imela v svoji oblasti. Ne oživel bi, ko bi se Bog ne srečal s tvojo smrtjo. Ti bi bil omagal, ko bi ti on ne pomagal. Ti bi se pogubil, ko bi on ne bil prišel.”
Ta sveta noč je vse obrnila na glavo, zato sedaj ne moremo več govoriti o brezciljnosti in nesmiselnosti, kajti rodilo se nam je dete, ki je naše upanje in naša prihodnost. Z Jezusom je nastopil nov čas, rojen je nov svet, vse preveva nov val življenja, pred nami je novo obilje luči. To noč je Bog pokazal, da to, kar on obljubi, tudi izpolni. On ostaja zvest svojemu bistvu, zvest je svoji ljubezni, zvest je grešnemu človeku, on je res Emanuel, Bog, ki ostaja z nami.
Prerok Izaija, ki je bil v babilonski sužnosti z ostankom izvoljenega naroda, je imel pred očmi jeruzalemske razvaline, doživel je tudi vrnitev v sveto mesto, gledal je zidanje novega templja, a hkrati je opažal, kako njegovi rojaki pozabljajo, kdo je pravi rešitelj in njihov Bog. Danes ni nič drugače: marsikateri duhovnik z veliko bolečino sprejema sodobno osamljenost, zapuščenost, prestrašenost mnogih zaradi virusa, a še veliko bolj zagledanost vase, sebičnost, slo po oblasti, moči, izključevanju … In vendar nam tudi danes govori Izaija enako: »Veseli se, vriskaj, kajti tvoj Bog kraljuje!« Naše praznovanje in naše veselje pogojuje to dejstvo. Če Bog kraljuje v naših srcih, potem je v njem močno upanje. On nas bo odkupil, on prihaja z enim samim namenom, da nas rešuje. Ni večjega veselja kot je to, da novorojeno dete v betlehemskih jaslih daje vsem, ki ga sprejmejo, pravico, da postanejo Božji otroci in dediči nebes. Takšno je naše upanje, takšna je naša prihodnost, zato se veselimo in praznujemo!
Branko Balažic SDB Božični čas Leto C