2. nedelja po Božiču – Christus natus est! – Jože Zadravec

Leto A, 3. januar, 2011

Christus natus est!
Vsak narod je po svoje ubesedil veselje ob Kristusovem rojstvu. Božič.
Hebrejsko: Ha jom nolad lakhem Mesija’hu ha Masija ha Adon / Danes se vam
je narodil Kristus, ki je Mesija, Gospod.
Latinsko: Christus natus est / Deus, qui de coelo descendisti (quin etiam passus
es pro toto genere humano).
Slovensko: Rojen nam je Kristus, Mesija.
V prvem slovenskem zapisu: Bože, ti pride zenebese (BS I., 27
vrstica, 10. stoletje), v prvi slovenski knjigi: Jezus, Syn Božy, je človik postall / Oča v ti večnusti Syna rodi / Iz Svetiga Duha počet, od te Divice Mariye Bog pravi človik royen ye / Obtu ta vera ye anu serčnu, gvišnu inu terdnu zevupane na te riči božye / Samo s tako vero more an kersčenik v tih vnadlugah inu izkušnavah stati inu obstati inu tudi more zubperstati ti neveri (Primož Trubar, Katekizem in Abecednik, 1550).
Italijansko: Gesu’ e’ nato.
Špansko: Nacio’ Jezus et Salvador.
Madžarsko: Megszuletett a Jezuska.
Albansko: Krisht lindja.
Arabsko: Uwalida lakum el jom Muhallis, wa hua Messijh Rabb.
Nemško: Ich verkündige euch grosse Freude, die allem Volk widerfahren wird,
den euch ist heute der Heiland geboren, Welcher ist Christus, der Herr
(ali: Gott, du bist vom Himmel gekommen – und schon hast Du dich
in die Marter gegeben für das ganze).
Hrvaško: Isus Krist nam se rodio.
Angleško: O God, thou samest from heaven and already gavest thyself into
torment all mankind (ali: Enjoy for there is born this day a Savior,
who is Christ the Lord).
Francosko: Est ne’ un Sauveur qui est le Christ, le Seigneur.
Ob liku novorojenega, ljubkega otroka, kot bi ga sami angeli na svojih lahnih krilih prinesli na zemljo, naravnost iz tople Božje dlani, je prav tako žlahten lik Marije, Božje matere, najlepše med svetopisemskimi in vsemi drugimi ženami, ki jih je rodila zemska mati. Besedni, likovni in glasbeni umetniki upodabljajo ženo, mater, dekle svojemu času in svojemu srcu ustrezno. Vsak zajema iz svojih globin, če jih ima, iz svoje vere, če jo je ohranil, iz svojega upanja, če si ga je utrjeval, iz svojega dobrotnega srca, če si ga je znal prav oblikovati.
Davna stoletja gotike so Marijo prikazovala kot izredno lepo žensko – Madono. In spet kot samozavestno mater in zavetnico, ki pod svojim širokim plaščem varuje ljudi, kot kraljico, z žezlom v roki in krono na glavi. Zvezde, ki se lesketajo okrog njene glave, simbolično izražajo njeno nadzemno dostojanstvo. Znana je njena podoba (iz 13. stoletja) z naslovom »Pieta« / »Sočutna«: Marija drži v naročju mrtvega sina. Ta »Pieta« sporoča o trpljenju vsake ženske, matere ob izgubi otroka, zarisuje žensko v njeni samoodpovedi.
Kako s človeškimi očmi in srcem in razumom dojeti Marijo, ki nosi v sebi izkušnjo Božje ljubezni, skrivnost Božjega duha, Marijo kot izvoljenko preprostega človeka, ki očetovsko skrbi za družinico, na koncu pa sprejme smrt – usodo slehernika? Čeprav je Marija samo človek, vendar pa je v njej prepoznavna skrivnost ženske, ki preobraža – svet z rojstvom Božjega sina, z begom v Egipt, s srečanjem njenega sina v templju, v Kani Galilejski, pod križem. V razponu bibličnih likov ženske je odsev Božje zamisli. Tamara kot Marija na nenavaden način  rodi svoja dva sinova. Ona ne odklanja Božje roke, ki včasih s krivimi črtami piše ravno, odrešuje. Eva je ženska – mati vseh živih. Hagara, sužnja, lik ženske plodnosti, Abrahamu po volji njegove žene neplodne Sare rodi potomca. »Glej, spočela si in rodila sina, daj mu ime Izmael«,  Ana,  modra ženska, »blagoslovljena od Boga«, srečna je in vesela, polna notranjega miru. Judita / Judinja, nadvse lepa ženska, bogaboječa, slava in ponos ljudstva. Lidija uteleša tisto stran ženske, po kateri je svečenica, bogaboječa, ljudem približa Boga, otrokom vceplja vero, skrbi, da vera stopi v samo jedro družinskega življenja. Marija Magdalena / Marija iz Magdale je strastno ljubeča ženska, premore veliko ljubezni, Jezus ji je vrnil dostojanstvo, izgnal je iz nje sedem demonov, šele poslej je mogla ljubiti iz svojega središča, pohvali jo, »ker je močno ljubila«. Marta in Marija predstavljata dve plati v ženski: Marta skrbi za gosta, da se počuti domačega, sprejetega, Marija je umetnica, prisluhne Jezusovi besedi, požira vsako njegovo besedo. Mirjam opeva čudež ob Rdečem morju, v vsem dogajanju vidi Božje načrte, zato ima notranje vedenje o stvareh.  Sara, čudežno lepa ženska, smeh je njena notranja energija, pričuje, da se vse ženske rade smejijo. Estera, s segmentom kraljice v ženski, z lepoto je rešila svoje ljudstvo pred propadom, toda svojo moč je črpala iz zaupanja v Boga.
Če odmislimo to svetopisemsko in vsako drugo »žensko«, kaj še v življenju preostane brez nje. Kaj bi bila Visoka pesem ali Pesem pesmi / Canticum canticorum ali Šir haširim brez 1Šulamke / Sulamit, mladenke omamne lepote in najgloblje ljubezni? Kaj bi bil božič brez Marije, te najsvetlejše zvezde v koordinatah večnosti? Kaj bi bil moški svet brez ženskega? Kaj literatura brez ženskih likov: Dantejeva Božanska komedija brez Beatrice, Petrarkove Canconiere / Soneti / Rime brez Laure, postavil jo je na piedestal boginje, kaj Sofoklejeva tragedija Antigona brez istoimene Antigone?
Kaj bi  bile Prešernove poezije brez Julije, ves Cankarjev literarni opus brez motiva matere, tega »najsvetejšega spomina« ali »svetega groba«? Najlepši listi iz slovenske lirike bi ostali v gluhi temi, gola ilovica, ki ji nihče ni vdihnil duha. Literarna »ženska« je v našem slovstvu že od nekdaj simbol za najvrednejše, kar imamo. Veličastnost materinskega žrtvovanja, utrgovanje od ust za lačne otroke, ženska lepota, ki je prav gotovo nekaj najbolj vznemirljivega na svetu. Po Mariji je Bog blagoslovil žensko z neminljivim človeškim dostojanstvom.
Jože Zadravec, Ljubljana Rakovnik, 2. januar 2011