2. nedelja po božiču – Beseda je meso postala in se naselila med nami – Branko Balažic

Leto A, 2. januar, 2011

Bog, ki ga vidiš! Kakšen je to Bog? Si ga lahko predstavljamo? Vse, kar si lahko predstavljamo je namreč omejeno, je del naših predstav. In naše predstave so vedno varljive, povezane s sposobnostjo naših čutov. Bog pa naj bi bil neskončen, nepredstavljiv in večen. Zato so imeli Judje pri prvi zapovedi Mojzesove postave zelo jasno določilo: »Ne delaj si rezane podobe!« Vse, kar so človeške roke upodobile v nekem materialu, je omejeno, je sad človeške domišljije in daleč od nekega pravega božanstva. To je »zlato tele«, ki si ga stalno izdelujemo in ga nenehno častimo.
Pa vendar ne moremo zaobiti dejstva, da se je Bog vedno hotel na nek način razodeti človeku. Božja beseda je le eden od načinov, kako se nam Bog razodeva, kako razkriva svoje božanstvo in se prepušča našim rokam. Preden so sveti pisatelji zapisali  Božjo besedo, se nam je Bog razodel kot stvarnik, ki naredi vse, kar je, dobro. Zato lahko govorimo, da je stvarstvo lepo, dobro in smiselno. Kot takšnega ga moramo odkrivati, ga varovati in s svojim delom dograjevati.
Bog se nam razodeva kot modrost, kot Beseda, ki daje vsemu nek pomen. Ta Beseda je vedno pri Bogu, zato je ne moremo zamenjati s kakšno drugo človeško besedo, ki danes pomeni to, jutri pa nekaj čisto drugega. Beseda z veliko začetnico je namreč povezana z resnico. Eni bi sicer radi, da bi bilo več resnic, a resnica je lahko samo ena. Zato je vse, kar je resnično del ene in iste stvarnosti in takšno mora ostati. Mimo so časi, ko smo o eni stvari govorili zdaj tako, drugič drugače, odvisno od zornega kota opazovanja. Vse je namreč Božje stvarstvo, zato ni logično, da o isti stvari enkrat povemo eno trditev, drugič pa isto trditev zanikamo. Zato je Jezus ob neki priložnosti rekel: »Samo resnica vas bo osvobodila.«
In končno je Bog sklenil, da sestopi z neba, da se nam približa, da postane eden od nas, da postane človek. To je bilo za evangelista Janeza temeljno sporočilo, zato ga je postavil na začetek svojega evangelija. Takole pravi: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po njej nastalo in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega.« Zato lahko rečemo, da je Bog v vsem, da se z njim srečujemo povsod in ga doživljamo na različne načine, kot stvarnika, ki  vse ureja in vodi, kot božjega Sina, ki je prišel k nam kot odrešenik in kot Svetega Duha, ki nas razsvetljuje. Ko je prišla Božja beseda k nam kot človek, so tisti, ki so Jezusa prepoznali kot odrešenika in mu sledili, videli božji obraz in njegovo veličastvo. Videli so Boga in kljub temu niso umrli. Zakaj?
Bog se nam v Jezusu Kristusu ni približal zato, da bi nas prestrašil, da bi imeli do njega določen rešpekt in bi sklonili glavo, ko bi se pojavil. Mnogi bi sicer želeli, da je Bog bolj oddaljeni, težko dosegljivi in nekdo, ki pusti, da ladja človeške zgodovine plove po svoje. Toda, zgodilo se je nasprotno: Bog je sestopil z nebes, da bi bil z nami, da bi bil Emanuel, da bi bil Bog, ki ga lahko srečaš v vsakem človeku. Naš odrešenik noče biti neki oddaljeni, nedostopen Bog, ampak naš prijatelj in brat. Zato mu ni vseeno, kaj se z nami dogaja. In prav ta Bog je za mnoge nesprejemljiv, ker čutijo, da je preveč blizu, da jim preveč gleda pod prste, da vidi njihove napake in slabosti, da takoj opazi greh, ki so ga storili, da se vtika v njihovo intimnost, in jim tako ne pusti, da bi privatno življenje lahko potekalo po svoje, brez neke kontrole, brez moralnih norm.
Zakaj bi radi živeli neko dvojno življenje: eno za javnost, drugo za naše privatne zadeve. Zakaj ne razumemo in nočemo sprejeti dejstva, da biti kristjan ni nek lepotni dodatek, ampak način življenja. Mi bi pa radi bili doma pristni, v javnosti pa vedno z masko na obrazu. Zakaj se bojimo pokazati svojo ranljivost in svoje napake. Povsod, kjer smo, smo vendar isti ljudje in biti ranljiv je nekaj človeškega. Grehi in omejitve ne uničijo človeškega dostojanstva, dokler si prizadevamo, da bi bili čim bolj pristni, čim bolj podobni človeku, ki je naš ideal, torej čim bolj podobni Kristusu in zato čim bolj sveti. Bog nas sicer sprejema takšne kot smo, z nami tudi potrpi in se prilagodi našemu duhovnemu napredovanju. Zato biti človek ni nikoli dokončan proces. Človek je vedno v nastajanju in zato je res, da se vse življenje učimo ter se tako skušamo približati svojemu idealu. Svoje idealne podobe pa ne moremo doseči le z dobro voljo. Na tej poti zorenja potrebujemo stalno Božje spremstvo in njegov blagoslov. Če ne bi bilo tako, bi bili že popolni in odrešenika ne bi potrebovali. Večina se sicer zaveda, da so notranje slabotni, a nočejo priznati, da Boga potrebujejo. Tako si sami napišejo diagnozo svoje bolezni, oziroma hodijo v nekem začaranem krogu. Biti nepopoln in  grešnik je človeško, to si moramo priznati, kljub vsej nečimrnosti, s katero hočemo biti pred drugimi čim bolj brezhibni. Smo s tem naredili zase kaj dobrega? Ne, ravno nasprotno, Boga smo odstranili iz svojega življenja in na njegovo mesto postavili sebe. Mnogi se zato odločijo za samoodrešenje, saj so prepričani, da jim bo uspelo z lastno voljo in velikimi ambicijami postati uspešen in pošten človek. Vsi pa dobro vemo, da poštenost in kariera ne gresta skupaj.
Zato, bratje in sestre, sprejmimo Besedo, ki je od vekomaj pri Bogu in se je v času sklonila do človeka ter se ponižala. Bog je postal človek, da bi mi postali božji. To je vesela novica božičnega časa. Oklenimo se je in jo uresničimo v vsakdanjem življenju.
župnik Branko Balažic, SDB