Mati Božja Marija – naša spremljevalka.

Leto A, 8. december, 2010

V središče adventnega časa je Cerkev umestila praznik Marije Brezmadežne. S tem je hotela poudariti, da je Marija kažipot k odrešenju, da Marija daje Cerkvi posebno lepoto, naši veri trdno oporo, našim cerkvam pa čar fresk, ki so na slovenskih tleh tisočletno pričevanje naših prednikov – Marijinih častilcev. Slovenija je obljubljena dežela z gostoto spomenikov srednjeveškega stenskega slikarstva, v katerem je upodobljena Marija z otrokom Jezusom v naročju in z drugimi prizori iz njunega življenja – od angelovega oznanjenja do kalvarijske drame.
Na slovenskih tleh je 6157 enot s predznakom »sakralni«, to se pravi cerkve, kapele, kapelice. V vsaki je vsaj kakšna poslikava iz življenja in češčenja Božje Matere Marije, a kdo naj prešteje vse tisto, kar jo zaznamuje po krščanskih domovih, vse tisto, kar je zaznamovano z njenim imenom: osebna imena, kraji, gore, ustanove.

Ni tako zelo pomembno, da je v Sloveniji denimo okrog 150.000 žena, ki nosijo njeno ime, nešteto stvari iz rastlinskega sveta, pač pa je nadvse pomembno to, da je Marija v vseh časih bila ideal vere in ljubezni, zaupanja in družinske varnosti. Nadvse je pomembno, da so naši predniki v njej videli Božjo mater, srednico milosti pri Bogu, pomočnico, pribežališče, tolažnico. Ni tako zelo pomembno, da je na slovenskih tleh Mariji posvečenih 320 cerkva, pač pa je nadvse pomembno, da jo ima kristjan zapisano v svojem srcu.

Nekateri slovenski kraji so po Mariji poimenovani: Marija na Zilji, Marija pri sedmih studencih, Marija v grapi, Marija pod logom, Marija bistriška, Marija svetogorska, ptujskogorska, trsatska, Marija celjska, Marija gosposvetska – kdo bi jih vse naštel. Dobro je to vedeti, a je nadvse pomembno, da je ona kristjanova spremljevalka na stezah njegovega življenja. Ime Marija so si kot prvo ime nadele nekatere znamenite redovnice: devica Marija Klementina, devica Marija Viktorina, devica Marija Školastika, sestra Marija Tekla, Marija Melhiora, Marija Notburga, Marija Saloma … In še bi jih lahko odkrili. Prenekatero slovensko prvo damo opere evropskih velemest sem slišal z mladostnim zanosom pripovedovati, da se je njena pevska kariera začela z Marijino pesmijo »Je angel Gospodov oznanil Mariji«, potem pa je naštevala še druge Marijine pesmi, ki so jih v družini peli v času njenega otroštva. Po dolgem življenjskem popotovanju jih spet odkrivajo, z njimi pa tudi srečo otroških in mladostnih let.

Starejši učitelj od Marije na Zilji pri Beljaku, mi je pripovedoval, da so v beljaški porodnišnici nune zahtevale, da mora pri krstu vsak fantek kot drugo ime dobiti še ime Marija. »Moja mati pa je, če že tako mora biti, dodala še ime Gašper ter kot četrto ime Janez – po botru Janezu Miklu. Po fari se je raznesla hudomušna pripomba, češ pri Galobu (hišno ime) ima fantek že vsa imena, samo Cika in Šeka mu še manjkata.«
Pisatelj Franc Levstik v svojem Popotovanju iz Litije do Čateža (1858) piše o »ženici v Šmartnem«, ki »poje od Jezusovega trpljenja sedemdeset razdelkov dolgo pesem in tudi še drugih takih«, v njej omenja tudi trpljenje Božje matere Marije.
Bral sem črtico, v kateri se pisateljica spominja »tistih lepih večerov in lepih juter,« ko je z materjo sklepala roke k molitvi, spominja se materinega klica ob večerih: »Dejmo še zmol’t.« V letih svoje starosti, poskuša obuditi molitvice. Počasi, počasi, vsak dan bolj, vsak dan celovitejša postaja molitev: O Jezus, blagoslovi me, odpusti grehe moje … po svoji ljubi materi me sprejmi v srce svoje …  v ljubezni tvoji se zbudim. Nekaj ji ne da miru, grebe po spominu, težko obuja večerno molitev, a se vedno česa spomni: »Tebe ljubim stvarnik moj, ki si ohranil me nocoj …« Brska naprej, drobi besede, iz njih nastajajo smiselna besedila: »In v zadnji uri milost daj, da pridem k tebi v sveti raj.« Po mnogih letih si spet srčno želi, da bi v sebi odkrila tistega otroka, ki sklepa roke in moli k Božji materi Mariji.
Vsako leto, ko so se bližali božični prazniki, je tem bolj čutila v sebi željo in potrebo po molitvi ter pesmi izza davnih let njenega otroštva. Rada bi izpraskala omet, ki se je nabral na njeni življenjski poti in prekril čistino njene otroške duše. Rada bi včasih zapela kakšno pesem, ki sta jo peli z mamo. Neki dan je potem odkrila sveženj starih orumenelih listov; na enem izmed njih je bilo besedilo z mamino pisavo: »Ob večeru tihem gledam rad v nebo in si premišljujem, kak’ je nekdaj b’lo. B’li so zlati časi, ko sem majhen bil in v naročju, mati, tebi se slonil … Sinček, priden bodi, moli vedno rad, da te angel vodi do nebeških vrat.«
Marija brezmadežna, posreduj, da lahko vsak dan postane presenečenje Tvoje ljubezni, ki v človeku brezpogojno vselej prebiva, pomagaj mi najti čas za poslušanje in gledanje, za čudenje in hvaležnost, za pogovor, molitev, pesem in praznovanje.
Jože Zadravec, Ljubljana Rakovnik, praznik Brezmadežne 2010