4. adventna nedelja – Več kot samo »zeleno odrešenje« – Jože Zadravec

Leto A, 19. december, 2010

V veznem besedilu, ki ga je napovedovalec Klemen, naš dolgoletni ministrant, sedaj srečni očka, v sobotnem večeru, 11. decembra 2010, pred tretjo adventno nedeljo namenjal nabito polni dvorani poslušalcev letnega koncerta našega pevskega zbora, je med drugim bilo  odmevno tudi naslednje besedilo: »Lepo se je zazreti v daljo neba, kjer bivajo zvezde in mesec in  ptice, v prostranstva dežele, kjer rastejo trave in drevesa in se razkošno podarjajo očem tisočeri vrtovi z mavrico rož, kjer gore vabijo srca kvišku, cerkve in cerkvice, kapelice in križi k molitvi in pesmi, kjer zvonovi pojo svoj večni koral, hiše in hišice, kjer domujejo dobri ljudje. Še lepše je tu, kjer se je toliko oči – rjavih, plavih, sivih, zelenih, črnih – toliko src, srečnih in prešernih, ljubečih in otožnih, strtih in brezupnih, strnilo v eno samo hvalnico Tistemu, ki je  stvari priklical v življenje.«
Temu bi lahko rekli: »zeleno odrešenje«.

Bog je ustvaril nebo in zemljo in ptice pod nebom, da se na njem spočije človekovo oko in utrujeno telo, da si mir in veselje pridobi in ohranja.
Tako je čutil tudi pokončen kristjan Edvard Kocbek, ko je zapisal: »Sadno drevje, vinogradi, peščena pota, grmovje ob cesti, pogovor pod nebom, topoli na nizkih gričih, bukovi gozdovi v zelenju, klokotajoči potok za vasjo, kruh in jabolčnik, hlevski vonj in zvonovi cerkva, ki so okna njihovih zvonikov podobna dobrodušnim očem stare matere z rožnim vencem v rokah« (Ed. Kocbek, Luči na severu, Poslednje).
Svetniki so v naravi odkrivali sledi Božje lepote in ljubezni. Blaženi Anton Martin Slomšek je domala po božje častil naravo svoje domačije. »Ko sem gledal zelene gaje, rodovitno polje in vesele vinske gorice, od veselja sem se razjokal in poljubil zemljo, na kateri je moja zibelka tekla; tako ljuba je človeku dežela – draga domačija.«
Za človeka, ki se ga je dotaknilo spreobrnjenje, pravimo, da je Božji. »Spreobrnjenje« je poglavitna beseda adventnega časa – in meri tudi na naš odnos do vsega stvarstva, vseh ljudi. V njem so namreč sledi Božje navzočnosti v svetu, stopinje Božjega prihoda, vzmeti melodij angelskega petja, iskrice tistih radosti, ki jih pripisujemo vsem ljudem dobre volje.
Vse veliko in lepo – iz bolečine je porojeno.
Največje mojstrovine – v glasbi, literaturi, arhitekturi – tudi  to so velika rojstva. Beethovnove melodije (Deveta simfonija, Missa solemnis, sonate, kvarteti) – ko jih poslušamo, se nam zdi, kot da doživljamo neka nova rojstva, a tudi ene ni, ki ne bi bila porojena iz bolečine, iz njih diha življenjski pogum in opojnost vesti, ki v sebi čuti Boga. Komaj se more meriti kakšno zmagoslavje s slavo tega nadčloveškega napora, s tem čudovitim zmagoslavjem duha v svetu, ki ga je v svoje simfonije pretopil Beethoven, ta nesrečnež, revež, bolnik, samotnež, človek, ki je bil poosebljena bolečina, ki mu je življenje odreklo veselje, napolnilo pa ga je z veliko mero bolesti. Iz trpljenja je ustvaril radost, da ga je lahko podaril drugim, svetu, vsemu človeštvu. Skoval jo je iz svoje nesreče, kakor je sam povedal s tistimi ponosnimi besedami, ki so geslo sleherne junaške duše: »Iz trpljenja se radost rojeva.« Še na zadnjih sprehodih je z očmi sledil letu ptic, vendar ni mogel slišati njihovega petja in poslušati škrjančkove ode radosti. V borni sobici starega dunajskega samostana katalonskih benediktincev je umrl ta velikan duha (26. marec 1827); skromen pogreb so mu pripravili prijatelji, a se je za njegovo zadnjo pot zgrnilo nad deset tisoč ljudi.
Ko ob božičnih praznikih v naših cerkvah motrimo jaslice, nas to spodbuja k veri v rojstvo Jezusa Kristusa, našega odrešenika, še toliko bolj, ko vidimo, kako se ob njih  pasejo radovedne oči otrok. Ko ob božičnem času poslušamo Božjo besedo, nam spomin na to rojstvo postane prepričljivejši. Ko se zagledamo v božanske oči otrok, se nas upravičeno polasti spoznanje, da bi jih ne zamenjali za mirijado zvezd na nebu. Motrimo otroške oči, pametne oči psa, očesca papagajčka, spoznavamo, da teh oči ni mogoče ustvariti, ustvaril jih je lahko samo Bog. Ko se nas prelest narave blagodejno dotakne, najintimnejše začutimo vsa rojstva kakor iz tople Božje dlani.
Oh, saj poznate tista čudovita jutra spomladi ali jeseni. Kakor da bi Bog na široko odprl svoja nedrja lepote, pesmi in glasbe. Oglasil se je ptič, še drugi, tretji, vseh sort ptiči so se oglasili. In začelo se je veselo, v življenje verujoče ptičje pogovarjanje o dolgi prespani noči, o mladičih in prehrani, o ljubezni ter novih in starih napevih. Potem pa je še zakikirikal najmogočnejši petelin in za njim drugi petelini, prav do starejših, že utrujenih, prehlajenih in hripavih. Od daleč se je oglasila še kukavica, priletala zmeraj bliže in zmeraj po večkrat zakukala. Eno samo veselo in vriskanje. Simfonija pričakovanja dneva, svetlobe. Pride čudež, ki se vsak dan ponavlja, a je vseeno zmeraj novo rojstvo in ustvarjanje. Psi se niso oglasili, saj so vso noč napeto varovali živino in človeka, zato so omagali, poznajo partituro in vedo, kdaj morajo vstopiti. Sveti Duh v svetlobi Sonca s kretnjami Sejalca na vse strani sipa svoje darove. Večne binkošti. Vsak dan znova zmaga duha. Vsak dan novo rojstvo sveta.
Vsako drevo v gozdu ima svojo pripoved.
Naši davno davni predniki – vse do naših staršev in starih staršev so živeli, čutili, verovali v Boga, saj ni bilo izjeme. Kako tesno so bili speti z vsem božjim stvarstvom, kako globoko so spoštovali nedelje, praznike, božične in velikonočne. Brez velikih besed so Bogu peli hvalnico za vsa njegova čudovita dela. Verovali so v Boga, mnogi skoz bridkosti iskanja. Čutili so zmago duha, novo rojstvo v cvetočem razkošju svojih vrtov, svojih travnikov, njiv, gora in dolin.
Bral sem o velikih pesnikih in pisateljih, glasbenikih in arhitektih, ki se jim je uprl hrup mesta in velemesta, pa so zbežali v »novo življenje« na deželo, da bi delili trenutke radosti z zemljo, živalmi, kamni, drevesi, potoki, z vsem ljubim stvarstvom, a predvsem s preprostimi ljudmi. Zanje so se odpirala »nova rojstva« – spoznanja, da si, človek, cvet v Božjih dlaneh, pesem v srcu Nevidnega, povest, polna dejanj v smeri Božjega. Kajti pesem ali povest, ki nima tega duha, je podobna »tisti cerkvi, v kateri ves dan zvoni, božja služba pa se nikoli ne začne« (prim. France Vodnik). Samo ljudje, polni božjega duha, so podoba novorojenega, ker sejejo semena prihodnosti, samo matere, ki so odkrile in  razvile v sebi pravi čut materinstva, od Boga podarjenega, so podoba Božje matere Marije, ki z vsem svojim bitjem in žitjem, s srcem in dušo pripada svojim otrokom, zanje živi in umira vsemu navkljub, samo očetje, skrbni, požrtvovalni, zvesti so kakor sveti Jožef ob Mariji in Jezusu resnični varuhi Svetega v družinah, samo mladina, ki se ne zadovoljuje samo z vse vrste igrarijami, temveč življenje jemlje zelo resno, odgovorno, zavzeto, je lahko nosilka lepšega in srečnejšega osebnega, družinskega in družbenega življenja.
Jože Zadravec, Ljubljana Rakovnik, 19. december 2010