4. adventna nedelja – Jožef, njen mož je bil pravičen in je ni hotel osramotiti – Branko Balažic

Leto A, 19. december, 2010

Kaj ljudje najraje poslušajo in o čem se najraje pogovarjajo? O škandalih, aferah, korupcijah in o stvareh, ki so nekaj izjemnega, kar prekine monotonost vsakdanjega življenja. Za mnoge je življenje podobno napetemu filmu, v katerem so rešitve nepredvidljive tako glede vsebine kot glede reakcij glavnih igralcev. Življenje je kot loterija, kjer je veliko tveganja in še več sreče, da zadeneš dobitek. Skratka, življenje je za marsikoga igra, ki ne sme biti dolgočasna, ampak do neke mere skrivnostna, nepredvidljiva in predvsem podkrepljena s pravo mero adrenalina. Naj zmagajo tisti, ki si največ upajo, največ tvegajo in znajo poskrbeti zase. To ni fantazijski spis, ampak resničnost mnogih, sicer ne bi imeli toliko zakonskih razvez in ponovnih poskusov porok, ki pa se v večini primerov končajo na sodišču, ko so lepe obljube poteptane z razdelitvijo skupnega premoženja in bojem za pravice nad otroki.
Zaustavimo se danes ob Jožefu in Mariji ter skušajmo iz konkretnega zgleda potegniti nekaj pozitivnega za življenje. Tudi med Marijo in Jožefom ni šlo vse gladko. Do krize je prišlo že v času zaroke, ki pa so jo po tedanjih navadah smatrali že kot prvi del zakonske pogodbe. V tem času je Marija dobila obisk nadangela Gabrijela z naznanilom, da jo je Bog izbral za mater svojemu sinu, zato bo spočela od Svetega Duha, torej brez sodelovanja bodočega moža. Marija ni bila ob angelovem obisku v nič prisiljena, pred njo je bila izbira, od nje je bilo odvisno, kako se bo odločila. Lahko rečemo, da je bila od njene izbire odvisna usoda človeštva. Mariji ni bilo jasno, kaj se dogaja. Svojo prihodnost si je predstavljala skupaj z Jožefom, zato je v tem smislu iskala odgovore: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam. Kaj bo to pomenilo glede zaročniške pogodbe in zakonske zveze, ki bo sledila?« Dobila je odgovor, da je vse to v Božjih rokah, da je Bog predvidel pravilen razplet dogodkov, zato naj si glede tega ne dela skrbi. Ona naj samo zaupa in veruje. Po daljšem razmišljanju je odgovorila, da sprejema Božjo voljo in se prepušča Božjim načrtom. Boga je postavila na prvo mesto in tvegala, kajti ni si mogla predstavljati, kako bo njeno odločitev sprejel Jožef. Čim bolj se poglabljamo v analizo teh dogodkov, toliko bolj je jasna težka drama in kriza, v katero sta se Jožef in Marija zapletla.
Pri Jožefu pa je razvoj dojemanja novih okoliščin potekal nekoliko drugače. Moški skuša najprej s svojo pametjo in razumskim sklepanjem dobiti pravi odgovor. Jožef se je dobro zavedal, kaj Marijo čaka po judovski zakonodaji: smrt s kamenjanjem, ker jo bodo smatrali za prešuštnico. Hkrati pa se je zavedal svoje ljubezni do Marije. Ljubil jo je in spoštoval, zato je razmišljal o takšnem načinu prekinitve zaroke, ki Mariji ne bi vzel njenega dostojanstva in spoštovanja.
Koliko moških in žensk, ki se ločujejo, razmišlja tako kot je razmišljal Jožef? Marije ni hotel javno osramotiti in prikazati v slabi luči, ampak se ločiti od nje tako, da ne bi bilo okrnjeno njeno dostojanstvo kot žene, matere in predvsem kot Božje podobe. Osebno sem prepričan, da bi se mnoge zakonske zveze ohranile in se krize razrešile, ko bi v kritičnih trenutkih upoštevali dostojanstvo vsake osebe, se pogovarjali in reševali stisko na tak način, da ne bi drugega žalili, ga sramotili, mu pred drugimi jemali dobro ime, ampak ga cenili in ljubili kljub morebitni grešni preteklosti. Priznati drugemu svoje slabosti, ko si v prednosti in je zakon na tvoji strani, to je zelo težko in vredno močnega, pokončnega človeka, a hkrati je to ena od pametnih rešitev. V kriznih situacijah v družini je najhujše to, da hoče biti eden nad drugim s svojo neoporečnostjo, poštenostjo in čisto ljubeznijo. Tisti, ki ima grešno preteklost in je glavni krivec za krizo, je že tako dovolj na tleh in se sam ne more pobrati, zato je kazanje nanj s prstom samo prilivanje olja na ogenj.
Jožef nam je zato zgled pravega reševanja krize: da iščemo načine reševanja problemov, ko drugega ne žalimo, ampak ga spoštujemo, cenimo in si prizadevamo za njegovo integriteto in dostojanstvo. Ta postopek ima še drugo prednost: Bog ni ravnodušen pri človeku, ki išče prave rešitve za obe sprti strani. Bog naklanja svojo milost, navdihuje prave misli in človeku počasi vrača notranji mir. Tako se strasti poležejo, medsebojni odnosi uredijo in naenkrat vsa zadeva ni več tako kruto v nebo vpijoča, kot je to bilo na začetku.
Jožefa je Bog obiskal v spanju in mu razgrnil svoj načrt: vse, kar se je dogajalo z Marijo, je imelo globlji pomen, ki mu z razumskim sklepanjem nismo kos. V določenem trenutku se je treba odpovedati razumskim razlogom, prisluhniti srcu, verovati in zaupati, da obstajajo še višji razlogi, zakriti v skrivnost, nam nerazumljivi, a vseeno resnični in pomembni za pravilen razvoj dogodkov.
Jožef je Marijo vzel k sebi in tako dovolil, da bodo ljudje lahko slabo mislili o njem in Mariji, da mu bodo privoščljivi in bo zaradi tega prišel na slab glas. Jožef je zavestno sprejel to tveganje, veroval je in zaupal Bogu. To se mu je štelo v pravičnost in nam je zgled pokončnega človeka, ki ga lahko posnemamo. Njegova vera in zaupanje sta se mu obrestovala in tako sta nam Jožef in Marija še danes neomajen zgled reševanja krize v družini.
Morda kljub mojemu razglabljanju in seciranju dogodkov marsikomu še vedno ni vse jasno. Tudi meni ni, pa čeprav sem že veliko razmišljal o prvem božiču. Določena skrivnost še vedno ostane in tako je tudi prav. Kje pa piše, da moramo vsaki stvari priti do dna? Če bi vse razumeli, vere in Boga ne bi več potrebovali. Tako pa sedaj spoznavamo le delno, kot v zrcalu, a prišel bo dan, ko bomo gledali iz obličja v obličje. Do takrat pa ostajajo vera, upanje in ljubezen: to troje. Največja med njimi pa je ljubezen.
župnik Branko Balažic, SDB