4. adventna nedelja – Gospod ti bo sezidal hišo (2 Sam 7,11) – Branko Balažic

Leto B, 18. december, 2011

Danes smo v prvem berilu poslušali prerokbo, kako bo Bog sam poskrbel za svoje svetišče. Templja ne bo zidal kralj David – njegove roke so bile preveč krvave zaradi številnih vojn, ki jih je vodil. To čast bo imel njegov sin Salomon, ki bo v času svojega vladanja imel mir in bo užival veliko blagostanje.
Kralj David se je dobro zavedal, da bi bil vse svoje življenje reven in nepomemben pastir, če ga ne bi Bog izbral in vodil, da je postal mogočen kralj nad vsem Izraelom. Njegovo kraljevanje ni bilo brez težav oziroma je imel veliko problemov, preden je postal kralj. Kralj Savel ni prenesel Davidove priljubljenosti, zato je sklenil, da ga umori. Toda Bog je Davida varoval in varno vodil. Ko je končno dosegel relativni mir in blagostanje, je sklenil, da Bogu sezida svetišče, po načelu: usluga za uslugo.
Usluga za uslugo! Tako razmišlja človek. Tako je bilo nekoč in tako je tudi danes. Ne bi radi videli, da bi se drugi, ki nam je naredil kakšno uslugo, hvalil pred drugimi, češ, kaj je naredil za nas in koliko mu dolgujemo. Ne. Računi morajo biti čisti; vse mora biti poplačano in nihče ne sme biti v prednosti.
Enako prepričanje nas vodi tudi v odnosu do Boga: računi morajo biti poravnani, vse mora biti črno na belem, da smo tako tudi z Bogom vse uredili in zato ne more od nas kaj več zahtevati. Tako se je obnašal tudi David v odnosu do Boga, pa čeprav na zelo prefinjen način in z veliko hvaležnostjo Bogu: »Glej, jaz stanujem v cedrovi palači, skrinja božja pa prebiva pod šotorskimi preprogami.«
Kako lepa misel: Bogu v zahvalo sezidati mogočen tempelj, ki bo največji in najmogočnejši daleč naokrog. Toda, v čigavo slavo bo: v Božjo ali Davidovo? Mar ni to priložnost, da se David še bolj povzdigne v svojem  napuhu in zablesti kot najmogočnejši kralj, mogočnejši od vseh sosedov.
Dovolj je, da si vzamemo nekaj časa in se zamislimo ob svojem življenju. Zelo hitro bomo ugotovili, kako čiste so naše misli in iskreni naši nameni. V ozadju je namreč skoraj vedno nekaj pretkanega računanja, iskanja privilegijev in prednosti pred drugimi ljudmi in seveda tudi prikrita želja, da tudi Bog ne bi smel biti v neki prednosti pred nami. Priznati si moramo, da smo večkrat sebični in koristoljubni. Kot nekoč, si tudi danes, v skladu s koristmi, prilagajamo svoj odnos do Boga.
Mislim, da ima vsakdo od nas neko prikrito željo, da bi bil Bog takšen, ko smo si ga zamislili v svoji fantaziji, v skladu s podobo, ki smo si jo ustvarili. Ne bi radi bili mi Bogu podobni, ampak on naj bi bil podoben nam. Torej, ravno obratno, kot je bila božja zamisel. On je hotel, da bi bil človek krona stvarstva, vendar ne s svojo voljo in s svojo močjo, ampak v kolikor bi sodeloval pri soustvarjanju našega planeta in vsega živega. Mi bi pa radi, da bi se Bog obnašal tako, kot mi želimo, da bi zapolnil naše luknje in nam priskočil na pomoč, ko bi ga rabili. Sicer pa naj bi se umaknil in nam v našem privatnem življenju pustil popolno svobodo.
Toda, Bog ne bi bil Bog, če bi nasedel na takšna naša pričakovanja. Čeprav je imel morda David veliko več zaslug pred Bogom od nas in bi bil vreden ter hkrati sposoben sezidati veličastni tempelj, mu je Bog jasno povedal, da so njegovi načrti drugačni. »Gospod sam si bo sezidal hišo!« ali rečeno drugače, »Bog sam si bo izbral pravega človeka, ki bo postavil svetišče.«
Apostol Pavel pa je upal trditi še več. V prvem pismu piše Korinčanom: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga?« (1 Kor 6,19). To pa je največji dar, ki si ga ob življenju, ki smo ga prejeli, lahko predstavljamo. Bog hoče imeti svetišče v človekovem srcu. Tam je pravi prostor zanj. Tam lahko daje mir, ki ga svet ne more dati.
Še en teden nas loči od praznika Jezusovega rojstva. Ko je on prihajal na svet, si za svoj rojstni kraj ni izbiral veličastnih prestolnic, ampak se je odločil za preprosti hlev blizu Betlehema. Tako je prišel na svet med tistimi, ki so ga res pričakovali in hrepeneli po njem. Bog se je razodel preprostim in neukim ljudem, ki si niso domišljali, da so pred Bogom veliko vredni. Bog si je izbral svoje svetišče pri ubogih, da bi tiste, ki jih je svet zaničeval povzdignil, jim vrnil človeško dostojanstvo in jih na prav poseben način vzljubil. Sicer pa, koga Jezus povzdiguje v svojem govoru na gori? Uboge v duhu, žalostne, lačne in žejne pravice, čiste v srcu, usmiljene in preganjane. Bog prebiva tam, kjer on želi in ne tam, kamor bi ga mi želeli zapreti, se ga odkrižati ali vsaj dobiti neko oblast nad njim.
Kje se bo Bog naselil danes, pri nas na Trsteniku, za letošnji božič? Mu bomo zares pripravili v naših srcih tak prostor, da bo upal vstopiti, ostati in živeti v miru? Še nekaj dni časa imamo, da se lahko z njim srečamo tudi v dobri spovedi in mu odpremo vrata svojega srca na stežaj. Zato: »Pridi, Gospod Jezus, in ostani med nami!«
župnik Branko Balažic, SDB