3. adventna nedelja – Vse preskušajte in kar je dobro ohranite – Branko Balažic

Leto B, 11. december, 2011

Današnja adventna nedelja se imenuje »laetare«, kar pomeni »veselite se«. Smo namreč že v drugi polovici adventa in v petek bomo začeli z božično devetdnevnico. Hkrati pa se vsi zavedamo, da je advent čas resne priprave, ko je treba zravnati Gospodovo pot in srca očistiti sleherne navlake, da bo Gospod našel primeren prostor za bivanje. Tega ne zmoremo sami, zato nam Gospod prihaja naproti s svojo milostjo. Apostol Pavel nas spodbuja, da bi našo pripravo na božič povezali s tremi držami: z veseljem, nenehno molitvijo in stalnim zahvaljevanjem.
Vedno se je treba veseliti, tudi kadar stvari ne gredo po naših pričakovanjih. Razlog za veselje je v dejstvu, da prihaja k nam Odrešenik. To je veselje upanja in hkrati veselje zaradi dobrin, ki smo jih že prejeli.
Zanimivo je, da bolj pogosto srečujemo zaskrbljene ljudi, kot pa srečne in zadovoljne. Ravno pri ljudeh, ki imajo vsega dovolj in si lahko vse privoščijo, bi pričakoval, da bodo zadovoljni in srečni, pa to niso. Večkrat imam občutek, da ti ljudje nimajo svojega življenja na vajetih, ampak dopustijo, da je njihovo srce do vrha polno materialnih dobrin. Zato je razumljivo, da tisti, ki ima srce polno dobrin, ki so, človeško gledano, nekaj vredne, imajo razlog, da so zaskrbljeni in se bojijo. Vsaka kriza je za njih alarmni zvonec, da začnejo preštevati svoje bogastvo in računati, koliko bodo izgubili. Tako je strah njihov vsakodnevni spremljevalec. Čisto drugače je z ljudmi, ki nimajo bogastva, a to, kar imajo s pridom uporabijo zase in še za druge kaj ostane. Zato zares velja, da tisti, ki zna deliti, ima zase vedno dovolj, obenem pa je srečen in zadovoljen. Vesel je, ker lahko daje in s tistim malo, kar mu ostaja, nekoga razveseli. Sicer pa velja pregovor, da veselega darovalca Bog ljubi in mu stoterno vrača že na tem svetu, z večnim življenjem pa v nebesih. In kaj je lahko več, kot je veselje in zadovoljno življenje. Več nam ne more nihče dati.
Velja pa tudi, da je veselje vedno nalezljivo. Veselega človeka občudujemo in hočemo izvedeti za razloge njegovega veselja. Potem pa bi si radi še sami pridobili pravi recept, kako biti veseli, kljub temu, da stvari vedno ne potekajo tako kot bi želeli.
Apostol Pavel pa dodaja še en razlog za veselje: pravo, notranje veselje izvira iz molitve. Pravo veselje namreč nima nič skupnega z razposajenostjo in stanjem, ki ga povzročata alkoholna pijača in droga. Resnično veselje prihaja iz notranjosti, iz zadovoljnega srca, zato so veseli ljudje navadno tudi globoko povezani z Bogom. Njihovo veselje prihaja od tega, da so odrešeni in se tega tudi zavedajo. Veseli so, ker jih Bog ljubi. Zato pravimo, da je pravo veselje vedno povezano z dobroto, prijaznostjo in pripravljenostjo na vsako pomoč.
Nenehna molitev je zato sad človekove stalne povezanosti z Bogom. Molitev ni nikoli zaradi Boga, ampak vedno zaradi nas: mi potrebujemo Boga, ne on nas; mi hrepenimo po njem in ga iščemo. In tistemu, ki išče, je Bog naklonjen, se mu razkriva in ga navdaja z veseljem tudi v trenutkih, ko je morda žalosten, ker je izgubil ljubljeno osebo, ali morda zašel v določeno krizo. Imeti prave rešitve v kritičnih trenutkih in živeti smiselno in zadovoljno tudi takrat, ko si pristal na vozičku, je razlog za pravo veselje, ki je povezano s prepričanjem, da te ima Bog rad.
Na naslednji stopnji, ki je tretja človekova drža, pa molitev preide v zahvaljevanje ali hvaležno ljubezen. »V vsem se zahvaljujte!« piše apostol Pavel. Božja velikodušnost ne pozna meja in zato povsod doživljamo, da nas ima Bog zares rad takšne kot smo in nas obsipava z neštetimi milostmi in drobnimi pozornostmi. V življenju se nam namreč dogajajo stvari, ki jih sami ne bi bili sposobni narediti. To so tisti majhni, drobni čudeži, ki jih opazimo šele takrat, ko si vzamemo čas za redno spremljanje svojega življenja, ko sebe dobro poznamo in potem lahko rečemo, kaj je naša zasluga, kaj pa smo prejeli kot neprecenljivi dar. To, da smo srečni, ni vedno naša zasluga, ker je sreča odvisna od mnogih stvari in zato imamo pri iskanju sreče veliko pomočnikov in svetovalcev. O tem lepo govori kratka zgodba z naslovom: Skrivnost sreče
Neki mladenič je vprašal najmodrejšega moža med ljudmi, v čem je skrivnost sreče. Starec ga je dobrohotno pogledal in mu naročil, naj se razgleda po palači in se čez dve uri vrne.
»Samo za drobno uslugo te prosim,« mu reče modri mož. Dal mu je majhno žličko, na katero je kanil dve kapljici olja. »Medtem, ko si boš razgledoval palačo, nosi s seboj to žličko z oljem. In potrudi se, da ne boš razlil olja.«
Po dveh urah se je fant vrnil in modri mož ga je vprašal: »Si videl preproge v moji jedilnici? In moje čudovite vrtove? Si opazil dragocene stare pergamente?«
Fant je osramočeno priznal, da ni opazil ničesar. Ves čas je gledal tisti dve kapljici olja v žlički in pazil, da ga ne bi polil.
»Pojdi še enkrat in si naspi oči na lepotah mojega domovanja,« mu reče modri mož.
Fant vzame žličko z oljem in se ponovno odpravi na ogled palače. Tokrat je pozorno opazoval številna umetniška dela. Videl je prekrasne vrtove, hribe na obzorju in cvetoče travnike. Videl je razkošne sobe, pozlačene lestence in umetniško izrezljano stilno pohištvo. Vrnil se je k modremu možu. Navdušeno in podrobno je opisal vse, kar je videl.
»Kje pa sta dve kapljici olja, ki sem ti jih zaupal?« vpraša modri mož.
Fant je pogledal žličko in zgroženo opazil, da je na olje čisto pozabil; med ogledom palače ga je polil.
»Poglej, dragi prijatelj, sprašuješ me o sreči. Dam ti lahko samo en nasvet,« povzame starec. »Skrivnost sreče je v tem, da opaziš vse lepote tega sveta, pri tem pa ne pozabiš na dve kapljici olja v žlički.«
Naj bo naša priprava na božič v tem, da hodimo okrog odprtih oči in opazimo vse, »kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno,«  pri tem pa ne pozabimo na bistveno: da je Jezus prišel na svet zaradi vsakega izmed nas, da bi nam pokazal, kako moramo živeti, da bomo zares srečni.
župnik Branko Balažic, SDB