3. adventna nedelja – Tisoč milijard idej ne odtehta enega samega sprehoda ob žuborečem potoku – Jože Zadravec

Leto B, 11. december, 2011

»Ljubim razkošje sonca, ljubezen je zame lesk sonca in poglavitni del življenja, z lepoto se povzpnem do viška radosti.« Verzi najslavnejše starogrške pesnice Sapfo, ki so ji cvetje, ples, glasba, ljubezen največje veselje in zdravilo zoper  otožnost. Prešernu so njene pesmi dale navdih za pesem »Od železne ceste«. Največji tribun ruskega socializma pesnik Maksim Gorki: »Ni večjega užitka in življenjske radosti – od spoznanja, da si ljudem potreben in drag.« Sapfo ni dosegla polnosti sreče v ljubezni in rajanju; naredila je samomor. Gorki je spoznal ničnost socializma, vzel si je življenje.
William Shakespeare me je poučil: »Kjer seješ ljubezen, zraste veselje.« Mahatma Ghandi me je prepričal: Veselje, ki prihaja iz služenja bližnjemu, iz spoštovanja narave, kajti moj bližnji je vse, kar biva, je pravo veselje. Tudi Mark Twain, eden največjih ameriških pisateljev in humoristov (lani stoletnica njegove smrti), me je poučil: »Žalost lahko poskrbi sama zase, toda da razumeš pravo vrednost veselja, moraš imeti koga, s komer si ga deliš.« Kar so zapisali Shakespeare, Gandhi, Twain, nosi v sebi svetopisemski nadih, zato nas bolj približajo temu, kar pomeni dominica laetare  / nedelja veselja.
Eden najbolj svetniških duhovnikov, kar sem jih v študentovskih letih srečeval na Rakovniku, je bil Anton Hanžel, mož besede, plemenitih duhovnih nagovorov, ljudski misijonar. V tistih svinčenih časih so ga spoštovali tudi najbolj zagrizeni komunisti; bdel je nad nami bogoslovci, da ne bi nasedli njihovim obljubam in postali njihovi obveščevalci. Živo mi je v spominu, kako ga je na koncu mlinčila  neozdravljiva bolezen, nazadnje, bilo je to nekega dne v avgustu 1963, je s hitrimi koraki odhajal iz obednice. Ozrl se je k bogoslovcem, nam pomahal z roko in dejal: »Bodite veseli! Bodite veseli!« Te besede mi še danes zvenijo v ušesih. Vedel je, da se mu napoveduje zadnja postaja, na kateri bo izstopil, mi pa smo šele bili na vstopni postaji. Želel nam je zapustiti vezilo, da veselje ni v rečeh, temveč v nas, pravo veselje je, ko si ga med seboj delimo.
»Ne veselite se, da so vam duhovi pokorni, pač pa se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih,« piše evangelist Luka. »Veselim se, kako je urejeno vaše življenje,« spodbuja prve kristjane apostol Pavel v Pismu Kološanom. »Nimam večjega veselja, kakor je to, da slišim, kako moji otroci živijo po resnici,« beremo v Janezovem Pismu. »Radujte se v neizrekljivem in veličastnem veselju,« spodbuja apostol Peter v svojem pismu prve kristjane. To zadeva bistvo današnje nedelje – nedelje resničnega veselja.
Lazarist, ugledni duhovni pisatelj, Franc Sodja – nekajkrat sem ga v življenju srečal, prebral pa sem vsa njegova dela – je jastrebsko natančno potegnil črto med pristnim in nepristnim veseljem. Zapisal je: »Komur ne poje duša, si mora navijati gramofonske plošče. Če srce ne premore pristnega smeha, je potrebno veseljačenje. Tako je življenje večni pust: beg pred svojo praznoto.«
Kaj kali pravo veselje v družinskem, družbenem in narodnem življenju? Kako je to v našem času, presodite sami. Ker je Cerkev na Slovenskem letos razglasila Slomškovo leto, pomislimo, kako je svoj čas opredelil blaženi Anton M. Slomšek: povsod se je razbohotila samopašnost, mrgolijo opravljivci, prepirljivci, zapeljivci, trdosrčniki, oderuhi, goljufi, sleparji, trope hudobnikov, ki vse najlepše naprave spodkopavajo, vsako blagonosno početje pokončujejo. Kako je s tem dandanašnji – o tem naj sodijo taki, ki so za to poklicani. Tempora mutantur / časi se spreminjajo – ali pa tudi ljudje? Kaj prinaša trajnejše veselje?
Prvine pristnega veselja odkrivam v izpovedi dekleta, ki se je udeležila  protinuklearnega pohoda: Nočemo iti v vojno, pripravljamo se, da bomo branili gozdove, življenje, človeka, svobodo, zemljo, mojo hčerko, mojo ljubo hčerkico, ki ne ve ničesar in je lačna le nežnosti in mleka. Ali sta bila zmožna pristnega veselja jetnika, ki jima je zdravnik v času francoske revolucije, snemal verige: eden je bil vanje vklenjen 36, drugi pa 45 let? Ali nista bila po tolikem času oropana vsakega čuta za veselje? Veliko in dragoceno je veselje iz spoznanja v drugačni izpovedi: vse bom poslej postavil na pravo mesto po meri apostola Janeza,  z največjim veseljem sprejemam voljo nebeškega Očeta, ki me nikoli ni pustil samega.
Imeti vero v nebeškega Očeta, ki te nikoli ne pusti samega, zadeva bistvo »nedelje veselja«. Božanske niti tega veselja vsebuje tudi modrost preprostih ljudi. Pisatelj Fran Levstik jih je vrstil v vseh svojih delih. Le drobec iz njegovega Tugomerja: sem dobro mislil, ker za mir sem mislil, in na ljubezen, ki med ljudstvi vladaj, tako nas Kristus, Božji sin uči – ali: Postava božja veže vse ljudi, ne laska se ne kroni ne tiari, ob času bridka bode vsem sodnica – ali: In bojte, bojte krivih se prerokov, ki zmeraj zlodej jih med ljudstva pošlje, ko rev in stisk je itak polna mera – ali: Tvrd bodi, neizprosen mož jeklen, kadár braniti je časti in pravde naródu in jeziku svojemu, ne varaj sam se, varati ne daj se sovražnikom. Tako so razmišljali, živeli in verovali naši predniki.
Kmet pod Gorjanci mi je pred leti pripovedoval: »Imeli smo Prešerna, Levstika, Cankarja. Danes nimamo nikogar, ki bi nas vodil in svaril pred kramarji in špekulanti. Sami smo. Še nikoli nismo bili tako zapuščeni. Samo jesti, piti, grabiti, imeti – je hudo premalo.« Človek je tudi duhovno bitje, ki živi in se ohranja iz duha Božje besede. Trajno veselje rodi tudi trpljenje, bolečina, stiska. Beethovnove melodije so bile porojene iz bolečine, iz njih diha življenjski pogum in opojnost vesti, ki v sebi čuti Boga. Komaj se more meriti kakšno zmagoslavje s slavo tega nadčloveškega napora, s tem čudovitim zmagoslavjem duha v svetu, ki ga je v te simfonije pretopil Beethoven, ta nesrečnež, revež, bolnik, samotnež, človek, ki je bil poosebljena bolečina, ki mu je življenje odreklo veselje. Iz trpljenja je ustvaril radost, da ga je lahko podaril drugim, svetu, vsemu človeštvu. Skoval jo je iz svoje nesreče, kakor je sam povedal s tistimi ponosnimi besedami, ki povezujejo vse njegovo življenje in so geslo sleherne junaške duše: Iz trpljenja se radost rojeva.
Gotovo ste kdaj kot ukopani obstali ob čudežu božje narave, ko se je zjutraj porajala svetloba, ki ji je orkestriralo ptičje petje. Ob simfoniji pričakovanja dneva se vas je globoko dotaknilo  posebno veselje – to se sicer vsak dan ponavlja, a vsako jutro jo vseeno čutite kot novo rojstvo in novo ustvarjanje. Morebiti ste sklenili roke in se zahvaljevali Svetemu Duhu, ki v svetlobi in toploti Sonca s kretnjami Sejalca na vse strani sipa svoje darove. Večne binkošti, vsako jutro znova zmaga duha, vsak dan novo rojstvo sveta. To je občutje sveta in življenja, ki vas napolnjuje z neprecenljivim veseljem in hrepenenjem po nekaki neminljivi blaženosti.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 3. adventna nedelja, 11. dec. 2011