3. adventna nedelja – »Mi vam hoč’mo sveto pesem pet … – Jože Zadravec

Leto A, 12. december, 2010

»Mi vam hoč’mo sveto pesem pet …
Biti kristjan, pomeni, verovati v rojstvo Jezusa Kristusa, verovati v prihod Božjega Sina, odrešenika, Mesija, v njegovo odrešilno trpljenje in Vstajenje, pomeni verovati in upati v novo rojstvo slehernega človeka, v novo nebo in novo Zemljo, upati vsemu navkljub.
Fran Levstik v svojem »Popotovanju iz Litije do Čateža« omenja ženico iz Šmartnega, »ki poje od Jezusovega trpljenja sedemdeset razdelkov dolgo pesem in tudi še drugih takih«. Prepričljiva je tudi Kolednica s Krasa: »Dober večer Bog daj gospodar, / gospodinja brumna, poštena! / Mi vam hočemo sveto pesem pet / od Jezusa no Marije, / od tiga leta noviga, / od tiga rojstva božjiga /, od le-tih svetih kraljev treh / od le-tih svetih praznikov, / ker nam jih je Bog dal učakati, / zdravi, veseli uživati.«
Pesmi sta pognali iz vere, zakoreninjene v našem ljudstvu, da se je Mesija rodil in odrešil človeka, da je od Boga očeta prinesel poverilna pisma za mir in pravičnost med ljudmi. A je že tako, izkušnja nas uči, da tudi poslej ni vse tako, kakor bi želeli, da bi bilo.
V Jurčič-Levstikovi pesnitvi Tugomer beremo med drugim verz: »In bojte, bojte krivih se prerokov, / ki zmeraj zlodej jih med ljudstva pošlje, / ko rev in stisk je itak polna mera!«
Zlodej ima svoje prijeme, svoje mehanizme, svojo logiko, svoje kot v jeklo gravirane blagre. Če jih ne poznate, vam jih bom izblebetal.
Blagor tistim, ki vselej najdejo dovolj razlogov, da se ob nedeljah predajo tipalkam zaspanosti in utrujenosti, otožno se sklicujoč na naporne dneve truda polnega tedna, ki je od njih zahteval preveliko mero telesnih moči, jih do dobra  izčrpal, zato je povsem upravičeno, da si spočijejo kosti. Iz mojega krohota bi lahko zaznali moj glas: Glejte, to so moji najljubši sodelavci.
Blagor tistim, ki jim je prenašanje čenč, opravljanje, omalovaževanje, zasmehovanje, sumničenje, podcenjevanje bližnjih na vsakem koraku vsakdanja hrana, skrbno preverjena in potrjena s pečati na Akademiji za prekuhavanje in razširjanje čenč. Kako zelo sem jih vesel, saj kar najbolj uspešno sejejo med ljudmi prepir in razdeljenost, ustvarjajo brloge nesporazumov, strah pred impotentnostjo, dvome in negotovosti.
Blagor tistim, ki jim je užaljenost globoko razbrazdila srce in dušo. Semena jezljivosti in osornosti, nadutosti in vase zaverovanosti uspešno sejejo v ljudi okrog sebe. Ljudje, moji satanski otroci, kako dobro ste razumeli moje poslanstvo.
Blagor tistim, ki so se otresli čutov za solidarnost in vzajemnost, miloščino in tenkočutnost. To so moji najboljši pomočniki. Kdor je zdrvel v stisko, naj se še sam iz nje izkopa. Komur se je ljubosumje zajedlo v meso in kri, naj ve, da zanje štrikov nikoli ne zmanjka. Tla mojega kraljestva so tlakovana z njimi.
Blagor tistim, ki pravijo, da ljubijo Boga, sovražijo pa vse po spisku,  pletejo srebrne niti puhlosti in plehkosti, ki se vsak hip dotikajo mojega kraljestva. Povem vam, kjer bom jaz, boste tudi vi z menoj, moja pota bodo vaša pota, pa če popokajo vsi šivi tega sveta.
Blagor tistim, ki z besedami in dejanji širijo zlo in hudobijo, sleparijo, ko računajo na lahkovernost množic, da bi sami obogateli, postali zanimivi. Pride čas, ko jih bom povišal v zlate viteze mojega kraljestva.
Blagor tistim, ki so molitev potisnili čez skrajni rob vsakdanjega delovanja, postavil jih bom za varuhe svojega pridobljenega plena na zemlji.
Blagor tistim, ki se pri nedeljskem bogoslužju  dolgočasijo, posmehujejo; Pravijo jim sicer nenadarjeni predrzneži, besedni kramarji in špekulanti, a povem vam, kako zelo so blizu mojemu srcu.
Blagor tistim, ki jim mlado življenje polje v žilah, to pa tako zelo, da jim primanjkuje časa za soseda, sošolca, prijatelja, pustijo jim pekoče solze, porajajočo se iz bolečine, osamljenosti, zapuščenosti. Blagor jim, zakaj moje kraljestvo jim na široko odpira svoja vrata.
Blagor tistim, ki so previharili celo moje zvitosti, prelisičili moje neštete vragolije, poimenovane kot korupcija, poneverjanje, pranje denarja, umori, prešuštva, lažniva pričevanja. Kako zelo jih pričakujem, da zasedejo prva mesta ob mojem prestolu, pomagajo mi pri osvajanju še drugih prostranstev v deželi pod Triglavom.
Blagor tistim, ki ne premišljujejo več, namesto njih to dobro opravljajo radio, televizija, časniki. Zakaj bi se ne zadovoljili s tem, zakaj ne bi rajši tehtali količino besed, namesto vsebine. Zagotavljam vam: kadar človek okusi razkošje mojega duha, sladkost blebetajoče samovšečnosti, filozofsko namrgodeno spakovanje, je kakor morfinist, ki ne vzdrži več brez strupa.
Hvala za te blagre. Ustvarimo si drugačne. Pričakujmo takšne, ki v resnici odrešujejo, utrjujejo vezi med Bogom in človekom, med včeraj in danes, med nebom in zemljo. Podajmo se na Gospodovo pot, hodimo v Gospodovi luči, ki nam bo blagoslovilo z resničnim veseljem, odrešujmo se potrtosti, pobitosti, žalosti, zaupajmo svojim močem, ki smo jih kot blagodejno dediščino prejeli od svojih staršev, svojih babic in prababic, dedkov in pradedkov. Na čelu si zapišimo: Ustvarjal bom sožitje v družini, med prijatelji, sodelavci – ne z besedičenji in obljubami, temveč v resnici, dan na dan se bom boril zoper satanove blagre, pa naj stane, kar hoče.
Jože Zadravec, Ljubljana Rakovnik, dominica laetare, 12. december 2010