3. adventna nedelja (leto A) – Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?

14. decembra, 2019

Svojega in odrešenika si vsakdo predstavlja po svoje, v skladu s svojimi pričakovanji in željami. Tudi Janez Krstnik si je Odrešenika predstavljal po svoje, v skladu s pričakovanji večine Izraelcev, ki so bili siti rimskega terorja in so zato čakali na pravega političnega voditelja, ki jih bo rešil z močno vojsko. V Herodovi ječi je imel Janez dovolj časa za razmišljanje in razglabljanje o tem, kaj je naredil in kakšne posledice bo imel njegov klic k spreobrnjenju in pokori. Bil je Jezusov predhodnik, pripravljal naj bi pot večjemu od sebe in ko je Jezus prišel je nanj pokazal, krstil ga je in sedaj v ječi razglablja, ali je storil vse, kar je bil dolžan narediti. Obhajajo ga različni dvomi, kajti Jezus ni tak, kot si ga je predstavljal. V redkih srečanjih z njim ni zaznal kakšnih voditeljskih sposobnosti, zato je poslal k njemu svoje učence, da bi dobil zanesljiv odgovor na svoje dvome: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?«

Mar ni vsakdo od nas v podobni dilemi, ko vsak dan vidi, kako krščansko življenje ni več pravi izziv in ga različne novodobne duhovnosti potiskajo na stranski tir! Kaj se bo zgodilo s staro Evropo, ki je zgrajena na krščanskih koreninah? Ko ni dovolj otipljivih dokazov da si na pravi poti in si del majhne skupine, ki hodi v isti smeri, iščeš resen odgovor na vprašanje: »Kdo je v zmoti: jaz ali množica, ki koraka v nasprotno smer?« Kdo mi lahko odgovori na to vprašanje? Samo tisti, ki me je priklical v življenje, mi zaupal poslanstvo in je prepričan, da bom nalogo dobro opravil. Zadovoljiv odgovor najdem samo pri Jezusu in njegov odgovor ni nič drugačen, kot ga je dal Janezu Krstniku: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« Danes bi seveda Jezus uporabil bolj sodobno izrazoslovje, kajti večina ne verjame v čudeže, a vsebina bi bila ista: »Hodite odprtih oči in opazujte, kaj se dogaja. So mar srečni vsi ti, ki se vozijo v dragih avtomobilih, počitnikujejo v prestižnih destinacijah, imajo na razpolago najboljše zdravnike, se prešerno smejejo, a njihova notranjost je prazna, brez vsebine, ki bi jih osrečevala in osmišljala njihovo življenje.«

Ali smo potolaženi s takšnim odgovorom? Eni ja, večina pa ne. Zakaj? Ker večino krščanstvo zadene le od zunaj, bolj od daleč in ne predrami njihovega srca. Krščanstvo ni nova obleka, ki jo imaš le za praznike. Krščanstvo je bolj podobno vsakodnevnemu naporu in nenehnim izzivom, kjer moraš pokazati, iz kakšnega testa si. Za Božje kraljestvo se je treba truditi vsak dan. Zanj je treba kaj žrtvovati, večkrat tudi trpeti in potiti krvavi pot. Božje kraljestvo ni podobno polnemu krožniku, ki te čaka na mizi. Ta krožnik je prazen, hrano je treba šele pripraviti in jo potem v pravem vrstnem redu servirati.

Adventi čas je tak čas priprave na velik banket, ki bo dosegel svoj vrhunec 25. decembra. Na Jezusovo rojstnodnevno praznovanje smo povabljeni vsi, brez izjeme. Vsakdo mora prinesti s seboj pravo darilo za slavljenca. Najlepša darila pa se ne bleščijo, ampak so bolj skromna, a veliko bolj prisrčna, ker prihajajo od srca. Za Jezusa bo najlepše darilo naše čisto srce in pripravljenost, da naredimo vse, kar bo od nas zahteval.

Župnik Branko Balažic, SDB