3. adventna nedelja – Jaz krščujem z vodo – Branko Balažic

Leto B, 11. december, 2011

Kakšna je danes ljubezen staršev do otrok? Ko opazujemo otroke, ki so prepuščeni sami sebi in jih vzgaja ulica, nam je bližja trditev, da so danes otroci veliki reveži, brez ljubezni in prave identitete. Po drugi strani pa nas preseneča, s kakšno vnemo starši vozijo svoje otroke v šolo, na različne krožke, k treningom in k verouku. Včasih to že meji na neko obsedenost in otrok ostaja nebogljen odvisnik tudi do tridesetega leta starosti. V materialnem smislu je otrok preskrbljen z vsem, vse mu je dano na krožniku in tako živi v svetu, ki ni realen. Ob manjši krizi se velik del teh otrok zlomi. Kaj so materialne dobrine brez duhovnih vrednot, kaj je »krst z vodo«, ko pa otrok potrebuje marsikaj drugega, predvsem ljubezni.
Ko se je Janez Krstnik pojavil ob Jordanu s posebno nalogo kot Jezusov predhodnik, je bil sam v sebi gotovo večkrat v dilemi, kako in kaj naj govori ljudem. Vedel je, da ljudje, ki prihajajo k njemu, niso sposobni uživati močno hrano odpovedi in brezgrešnega življenja. Zato jim je najprej skušal pokazati, kje so njihove slabosti in kaj morajo narediti, da bodo pripravljeni na tistega, ki bo krščeval s Svetim Duhom. Krst z vodo je namreč samo zunanje znamenje pripravljenosti na prenovo, ki prihaja po Svetem Duhu.
Ko starši otroka pripravljajo na življenje s telesno zaščito, z izobrazbo in z vsem, kar potrebuje za normalno telesno in umsko rast, mu omogočijo krst z vodo. Toda to je šele začetek, ali osnova za krst v Svetem Duhu in morda celo za krst z ognjem, o katerem je Jezus govoril, da si ga zelo želi in zato komaj čaka, da se bo razplamtel. Ta drugi krst nas namreč usposobi za življenje iz Duha, za odkrivanje Božje volje in življenje po božjih zapovedih. To je kot novo rojstvo, ki človeka usposobi za življenje v skladu z Božjo zakonodajo. Oblivanje z vodo ni nič, če Bog ne daje svoje milosti.
Ali bomo otroku res naredili uslugo, če pustimo, da se v zrelih letih sam odloči, ali hoče biti krščen ali ne? Zakaj bi otroka omejevali in mu preprečevali, da živi po milosti? Prav v času prehoda iz otroške v mladostno dobo, ko doživlja močno krizo, mu je lahko blagoslov in podpora svetnikov velika opora, da ne bo naredil usodnih življenjskih napak. Zato je dobro, da pustimo naj Božja milost deluje in človeka čimbolj utrjuje.
Brat, sestra, verjetno čutiva, da je krst iz Duha podoben vstopu v novo življenje, kjer odpade sleherno sprenevedanje in iskanje privilegijev. Bog naklanja svojo milost ponižnim in usmiljenim, zato so čisti nameni temelj sleherne duhovne rasti. Od naju je torej odvisno, kaj bova naredila z darovi, ki jih Bog velikodušno daje vsakemu.
župnik Branko Balažic