3. adventna nedelja – Ali si ti tisti, ki mora priti? – Branko Balažic

Leto A, 12. december, 2010

Današnja nedelja se imenuje »laetare« ali nedelja veselja. Adventni čas se je že prevesil v drugo polovico, še dvanajst dni nas loči od svete noči, praznovanja Jezusovega rojstva, zato se smemo veseliti. Vendar, poglejmo resnici v oči, se res veselimo božiča?
Marsikdo čuti nakupovalno mrzlico, kakšen že preračunava, koliko bo zapravil za konec leta, tiskarji so slabe volje, ker je preveč naročil, ki jih ne morejo izpolniti v dogovorjenem roku, trgovci so živčni in napeti, ker je treba delati nadure. Kdo se zares veseli božiča? Morda samo otroci, ki bodo odšli na več ali manj zaslužene božične počitnice. Gotovo, da ob tem osebnem doživljanju predbožičnega hitenja ni zanemarljiva tudi svetovna situacija, povezana z različnimi aferami in zaostrenimi odnosi med obema Korejama. Zato se upravičeno sprašujemo tako kot Janez Krstnik, ki je poslal svoje učence k Jezusu na poizvedovanje: »Je to res tisto, kar pričakujem? Bom za božič, na novega leta dan in za tri kralje, ko praznujemo tretji slovenski božič res zadovoljen?«
Skušajmo sedaj pogledati na konkretno življenjsko situacijo pod zornim kotom Janeza Krstnika. V puščavi ob Jordanu se je pokazal kot tisti, ki vabi h krstu zaradi potrebnosti notranje prenove in spreobrnjenja. Oznanjal je pokoro, klical k prenovi, a hkrati je bil napovedovalec novih časov. Pred nekaj dnevi sem po elektronski pošti dobil pismo dvaindvajsetletne afganistanske matere, ob katerem se človek zgrozi. V pismu obuja spomine na moža, ki ji ga je iztrgala vojna, otroku pa je pred njenimi očmi granata odtrgala obe nogi. Pismo sem prevedel in vam ga preberem, ker je bolj zgovorno kot vse moje pridige skupaj. Takole piše:

Na svet sem prišla pred 27. leti v Kandaharju, vso svojo mladost pa sem preživela v Italiji. Svojemu očetu sem zelo hvaležna, ker mi je dal priložnost, da sem videla svet, kjer je mir nekaj drugega, kot ga poznamo mi. Potem sem se vrnila v Afganistan,kjer živi vse moje sorodstvo. Dobro poznam Italijane: taki so kot mi. Občudovala sem njihovo sposobnost razumeti drugega, ne ga obsojati, biti z njim solidaren. Zato na to ljudstvo, ki sem ga izredno ljubila, usmerjam svojo molitev.
V Italiji je mafija, ki se je razširila kot rak po vsem svetu, kar je povzročilo trpljenje, veliko trpljenja. Vesela sem, da se zaradi tega nihče ni spomnil, da bi bombardiral Italijo, jo napolnil z bombami, minami, neutolažljivim jokom  in v njej vzpostavil vlado tujcev. Vesela sem, da mafija ni izgubili svojega boja in da Italijani morajo gledati, kako se sanje mafijskih šefov uresničujejo v terorju in morečem strahu.
Bila sem v Kandaharju, ko so se začela bombardiranja zahoda. Bila sem skupaj s svojim majhnim otrokom in mladim možem. In tako se je moj mož odločil, da se gre borit. Ni noben prostovoljec ne terorist. Odšel je, ker v času vojne vsaka vpletena stran regrutira vse mlade moške po vsem svetu. Imel je komaj dvajset let, ko je odšel, ne da bi pogledal svojega sinčka, ki je jokal. Morda je predpostavljal, da ga ne bo videl nikoli več, zato se ga ni želel spominjati kot otroka, ki ob slovesu joče. Padale so bombe, ko sem ga nazadnje videla. hrup je bil nevzdržen, ljudje so vpili in brezglavo tekali v želji, da bi našli kakšen zaklon. Zato niti ne vem, če je slišal moj zadnji pozdrav. Spremljala sem ga nekaj metrov po cesti in prvič v življenju sem bila vesela, da smem nositi zagrnjen obraz. Tako ni videl solz, ki so bile brezštevilne, zato je odšel s spominom na moje zadnje zagotovilo, da nobena bomba in noben sovražnik ne more ubiti nekoga, ki je varovan s tako neizmerno ljubeznijo, kot je moja do njega.
V Afganistanu se je ljubezen že davno izgubila. In svet je majhen, in če se ljubezen izgubi, se izgubi za vse.
Ponoči sem svojega sinčka, ki ni mogel spati, krepko stisnila k sebi. Spraševal  me je »zakaj?« in jaz nisem vedela, kaj naj mu odgovorim. Otroku ne moreš reči, da svet sovraži terorizem, ki ubija nedolžne in sedaj kot odgovor bombardirajo nas. Vse, kar sem mu to in naslednjo noč rekla, je bilo le: »Ne jokaj! Mama je tukaj ob tebi!« In sedaj bi rada umrla, kajti v eni od teh strašnih noči, je hiša eksplodirala, ko sva bila objeta.
Kaj je lahko naredila mama za svojega otroka? Obljubila sem mu, da ga bom zaščitila, toda bomba je padla in on me je samo sprašujoče gledal, če bom držala obljubo. Ni vpil, tega se dobro spomnim. Jaz sem se drla in vpila kot podivjana žival, kar mi še od časa do časa odmeva v ušesih. Vrgla sem se na svojega malčka kot se spusti orel na svoj plen. Pod nogami sem čutila pretakanje krvi in med bolečino in strahom, ko  nisem vedela, čigava je, sem goreče molila k Bogu in ga rotila, da naj stori, da bom jaz krvavela.
Ni bilo tako. Kako naj razložim to vsem materam … toda mame, to dobro vem, ne potrebujejo nobene druge razlage. Dvignila sem oči v nebo in si zaželela samo smrti, kajti nič ni imelo več smisla, kajti ni bilo več nobene stvari, ki bi me lahko potolažila, kajti smrti ni nič za mater, ki ima v rokah svojega sina, ki vpije brez moči. Boga sem prosila naj pošlje drugo bombo in me ubije, ker sem čutila, da ne bom zmogla. Toda naenkrat sem se videla, kako tečem in iščem pomoč med bombami in ognjem in drugimi mamami s krvavimi dojenčki v naročju. Moj otrok bo živel brez nog, joče ves dan in se jezi vso noč.
Svoje pismo sem zaupala prijateljici, ki je stekla proč, da bi zavarovala svoje, kajti jaz od tod nisem mogla pobegniti, moram ostati ob otroku, ki nemočen leži v postelji. Čakamo konec. Bombe še vedno padajo, jaz pa pogosto prosim, naj me ena zadene, da ne bi videla, kako bo naprej, da ne bi bilo treba reči sinu, da sem mu dala življenje, ki ne bo imelo nobene prihodnosti, ker ga bo povsod spremljala le bolečina. Upam, da me bo zadela in da bo odnesla oba skupaj v kraj, kjer ga bom lahko zavarovala, kajti samo tak kraj bi bil zame pravi raj.
Zato sem svoje pismo zaupala prijateljici, ki je pobegnila v Evropo. Pismo je za Italijane, ljudstvo, ki sem ga tako ljubila in v katerega še vedno verjamem. Ne verjamem, da bi katera od lepih oseb, ki sem jih pri vas srečala, bila pripravljena plačati davek za bombo, ki je odtrgala noge mojemu sinu in mu vzela sleherno upanje. Toda priznajte, to bombo ste plačali vi, vsi vi, ko ste vzeli denar od pokojnin vaših starčkov ali od denarja, ki ste ga namenili za vaše bolnike in ste ga preusmerili za bombe, ki uničujejo naše otroke. Če je res, da tisti, ki ubija nedolžne spada med teroriste, potem ste vi Italiani teroristi? Pa niste, kot nisem jaz. Smo samo žrtve te vojne. Ne vrzite v koš te moje molitve, ker si hočem predstavljati, da obstaja neko upanje, da tisti, ki nima denarja in nima nobenih želja po gospodovanju, lahko reče: ne ubijajte več! Ne vrzite v koš tega mojega upanja!
Menim, da takrat, ko se bomo vsi povezali med seboj, se takšno stanje ne bo več ponovilo in bodo drugi otroci, takšni kot je moj, še naprej tekali s svojimi nogami pred svojimi ponosnimi starši.
Prosim vas, da vsem razpošljete to mojo stvar. Vsem razpošljite mojo zgodbo, da bo vsaj komu služila. O tem razmišljam, ko opazujem svojega sina.
Ko bo padel Kandahar, mislite tudi na nas. Ana.

Kaj lahko ta žena pričakuje za božič? Pred seboj ne vidi nobene prihodnosti zase in za sina in si goreče želi, da bi oba zadela nova, bolj natančna granata. Pa vendar nosi v sebi upanje, da obstajajo dobri ljudje, da niso vsi teroristi, da smo vsi del Božjega stvarstva in imamo zato pravico do dostojnega življenja, do veselega praznovanja rojstva našega Odrešenika.
Papež nas zato vabi k razumnosti, da bi tudi v Betlehemu za božič zavladal mir in bi prišlo do sprave med Izraelom in Palestinci. Samo razumnost in globoko prepričanje, da smo vsi otroci istega nebeškega Očeta nas lahko reši katastrofe, v katero se nagiba svet.
Za naše osebno življenje pomeni ta papežev klic vabilo k prenovi, ko bomo sposobni sprejeti Boga, ki je drugačen od vseh naših pričakovanj. Tudi Janez Kristnik je zdvomil v Jezusa, ki je bil drugačen od njegovih pričakovanj. Jezus ni prišel kot mogočnež, z mečem in močjo, ampak nebogljen, skrit, brez velikega pompa, brez varnostnikov, brez slavnostnega sprejema. Tudi mi nismo zadovoljni, ko se ne dogaja nič posebnega, ko se Bog ne izkaže z velikimi čudeži, ko nesramneži in tisti, ki zavračajo Boga bogatijo na tuji račun, ko so tisti, ki ne verujejo na boljšem, ker jih vest ne peče, ko naredijo kaj slabega. Težko je verjeti v Boga, ki tistih, ki zaslužijo, ne kaznuje. Janez je bil prerok in ni razumel Jezusovega nastopa in delovanja, kaj šele mi, normalni, nepomembni smrtniki.
Osebno pa sem globoko prepričan, da bi nam Jezus dal na naše vprašanje za las identičen odgovor, kot ga je prejel Janez Krstnik: »Vzemite v roke Sveto pismo in poglejte, kaj piše o meni! Verjemite besedam, ki so potrjene z deli!« Jezusa ne moremo ločiti od Besede, ki je zapisana o njem. Zato, kdor razume Sveto pismo, kdor sprejme dejstvo, da se je vse moralo tako zgoditi, kot se je zgodilo, bo dobil odgovor na vprašanje o dobrem in zlu, o kreposti in grehu. Če pa iščemo le senzacije, če čakamo, da se bodo v cerkvi dogajale velike stvari, ki jih bodo pripravili drugi, mi pa bomo samo gledalci na odlični predstavi, tudi ob letošnjem praznovanju Jezusovega rojstva ne bo prišlo do nobene spremembe.
Kdor hoče srečati Boga, mora ubrati pot »ponižnosti«, kot je to pokazal Jezus. Nad tem so se vsi škandalizirali, celo Peter in drugi apostoli. Toda druge poti ni: samo križ, zaničevanje in trnjeva pot nas bo zanesljivo pripeljala do jaslic in od tam prek Kalvarije v vstajenjsko jutro.
Kmalu bo prišla k nam »betlehemska lučka«, ki naj bi nam kazala pot k jaslicam. Ta lučka je lahko samo drobno zunanje znamenje, brez prave vsebine, če v nas ne prebudi hrepenenja po boljšem življenju.
Zato sprejmimo betlehemsko luč kot znamenje upanja za vse človeštvo. Zbirajmo se ob njej v molitvi in prošnji k Bogu, da se neha čas vojne in nepravičnosti in naj se vsi veselijo, da so Božji otroci.
župnik Branko Balažic, SDB