Veseli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska
Prerok Sofonija nas v prvem berilu postavlja v čas velikih političnih in verskih pretresov. To je čas asirskega osvajanja z vsemi krutostmi in uničenji in zato Jeruzalem ni mogel stati ob strani. Vpleten je bil v politične spletke in igro zvez, tako kot večina drugih državic med Egiptom in Mezopotamijo. Ko to poznamo lažje razumemo Sofonijevo politično in versko kritiko proti nezvestemu Jeruzalemu, njegovim voditeljem, prerokom in duhovnikom, proti ljudstvu, ki se je dalo zapeljati tujim novotarijam. Sofonija napoveduje Gospodov dan, ki bo povezan z velikim uničenjem. V svojih napovedih pa prerok nima v mislih konec sveta in zgodovine, ampak preobrazbo Božjega ljudstva, konec obdobja greha. Tako kot nekdaj, v času rešitve iz Egipta, bo Bog rešil svoje ljudstvo in storil čudovita dela vpričo številnih drugih narodov in vse se bo končalo z veselim prepevanjem ostanka izvoljenega ljudstva.
»Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Veseli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska! Gospod te je rešil obsodbe, odstranil je tvoje sovražnike!« nas danes opogumlja Sofonija. Ta obljuba se je v polnosti uresničila v božični noči z rojstvom našega odrešenika. To ni vesela novica samo za kristjane, ampak je namenjena celotnemu človeštvu, še prav posebej najbolj ubogim, ki nimajo pozitivnih motivov in dovolj jasnih razlogov, da bi bili veseli. Marsikje je vojna, različni politični spopadi, veliko je beguncev brez strehe nad glavo, mnogo je bolnikov, osamljenih, ki niso samo telesno, ampak predvsem duhovno preizkušani. Kako z njimi deliti veselje, ne da bi jih ranili v njihovem trpljenju.
Hči sionska, o kateri govori Sofonija, je Marija. Ona je poistovetena z ljudstvom, ki je doživljal različne preizkušnje v preteklosti, a ni ravnodušna do ubogih, zatiranih in izkoriščanih v tretjem tisočletju. V Mariji se tako izpolni pričakovanje dokončnega prihoda Boga, ona bo rodila Boga, ki bo ostal med nami za vedno. Marija pooseblja človeštvo, ki je odprto za Boga, ki je živo povezano z njim, ki posluša in sprejemanja Božja znamenja. Vse se namreč dogaja znotraj zgodovine vere, upanja in ljubezni.
Odprtost za Boga pa ni ravna pot, ki bi nas direktno pripeljala v nebesa, ampak vključuje tudi številne elemente zamračitve in nejasnosti. Naši odnosi z Bogom so velikokrat nejasni, polni različnih dvomov in odklonov, ko čutimo, da je Bog odsoten. Njegova tišina obteži številna srca, njegova volja je za mnoge nesprejemljiva, ker ne ustreza temu, kar bi mi hoteli. Zato je povabilo k veselju vedno povezano s sestopom iz nas samih, iz svojih načrtov, da bi Božja beseda lahko bila svetilka, ki vodi naše misli, besede in dejanja. Zato se smemo veseliti z Jeruzalemom, ki predstavlja nebesa, kamor smo vsi povabljeni.
Branko Balažic SDB Adventni čas Leto C Nedeljska meditacija