2. adventna nedelja – V Sloveniji med štirinajstimi »pomočniki v sili« tudi sv. Barbara – Jože Zadravec

Leto B, 4. december, 2011

Verjetno malokrat pomislimo na to, kako je vsemu navkljub vse naše življenje prepleteno s svetopisemskimi oz. krščanskimi sestavinami. Le bežen razgled. Če se človek še tako odtujuje Cerkvi in veri, svojega imena se ne more otresti.  Po današnji svetnici, Barbari, so poimenovane razne ustanove, župnijske in podružnične cerkve, skupaj šestnajst cerkva (prim. na Ravniku pri Hotédršici, pri Čadramu, v Roviščah pri Pišecah, v Zágradu nad Prevaljami, v Gradišču pri Slovenjem Gradcu, Knežak v vasi, v Zajelšju pri Ilirski Bistrici), kapele, naselja (npr: Sv. Barbara v Halozah, Sv. Barbara v Slovenskih goricah, Sv. Barbara pri Škofji Loki) mesta, društva, dvorane, pevski zbori, stanovi, poklici, reke, dežele, sejmi, sploh pa so ljudje krščeni na imena svetnikov, ker  hočejo imeti  nebeške zavetnike za varstvo, rast, blagoslov, trajnost, gotovost, za priprošnjike v stiski, nevarnosti, smrtni uri.
Sveto Barbaro so si za zavetnico izbrali: rudarji (na Vestfalskem, Nizozemskem in v Belgiji), kmetje, arhitekti, gradbinci, krovci, zidarji, livarji zvonov, kovači, kamnoseki, topničarji, tesarji, grobarji, zvonarji, kuharji, mesarji, ujetniki, gasilci, umirajoči, zavetnica v viharjih, neurjih. Pri naših prednikih v Sloveniji velja Barbara za eno izmed »štirinajstih pomočnikov« v stiski.
Posamezna imena prepričljivo pripovedujejo o stoletni ali celo tisočletni živosti teh imen v določenem okolju. Pred tridesetimi leti je okrog 6600 Slovenk nosilo to ime Barbara (bogoslužni praznik je vsako leto 4. decembra) z več različicami: Barbika, Barbka, Barba, Bara, Barica. Ime je grškega porekla Barbára, s pomenom tujka, barbarka, latinska beseda barbarus ima pomen: tujec, neomikan, neveden, krut, divji; od tod v slovenščini izposojenka: barbár in barbárski. Izvira iz starogrškega in starorimskega pomena za pripadnika neciviliziranih ljudstev, še danes pravimo neomikani ljudje, slabšalno v pomenu nekulturen človek, surovež, še danes pravimo včasih barbarska drhal, barbarstvo v pomenu neomikanost, primitivnost, pritlehnost. Zgovoren je rek, ki ga pogosto slišimo iz ust kakšnega domoljuba, humanista, zgodovinarja: Samo barbára ne zanima, kako so živeli naši predniki, kaj so počeli, kako ljubili, v kaj verovali  in v kaj upali!
Jedrni pomen »Barbare« nam razkriva slovenska ljudska pesem, delno pa tudi običaji in verovanja, povezana z njenim prazničnim spominom. V češkem ljudskem izročilu ima Barbóra  pomen »belo oblečene ženske, ki po ljudskem običaju hodi z darili na večer pred praznikom svete Barbare«, po njej imenovana   rastlina barbórka je obvodna rastlina z grozdi rumenih cvetov, češka beseda barbárka pa je »češnjeva vejica, odlomljena na Barbarino, da se na toplem razcvete do božiča«.
Naši davno davni predniki, ustvarjalci ljudskega pevskega izročila, so si legendo o tej svetnici (njeno mučeniško smrt postavljajo v 4. december 306, rodno Nikomedijo v Malo Azijo) je v časovni razpon prizemljili na svoj preprosti način: na slovenskih tleh je 21 različic pesmi »Sv. Barbara zazidana v stolp«, druga znana pesem pa je »Sv. Barbara pomočnica ob smrti«, prav tako 21 različic. Vse ljudske pesmi o devici in mučenki Barbari govorijo o njeni izjemni lepoti. »Lepšga dekleta ni na svet,« so peli.  Sv. Barbara je krščanski ideal vzornega dekleta. »Pod drevcom stoji miza … Na njem sedi divica, prelepa sveta Barbara.« Z njeno lepoto   pa je povezano tudi krščanstvo, križ, premočrtna izpoved pripadnosti veri, Cerkvi, Kristusu. V imenu vsega tega se odpoveduje tudi za ceno življenja kraljevskemu blišču, nič ji ni mar, da jo je oče dal zazidati v stolp, tudi  smrtna obsodba je ne gane, tudi poganski oče ne, ki krvoločno z mečem odseka hčeri glavo. Legenda ni izmišljija, v sebi na svoj način nosi svetopisemsko jedro: vero v Kristusa kot najdražjo vezenino, zato je Barbara kot nosilka te vere v pesmih predstavljena kot izjemna lepotica, zato ona izvablja solze občudovanja pri preprostih, bogovdanih ljudeh, zato ljudski pevec povzema od ljudi ljubkovalno ime »prelepa Barbika«, ki globoko časti Sveto Trojico, zakrament Rešnjega telesa. Pevec je vpletel ljudsko modrost: dobro se plačuje, hudo se kaznuje, kar si hudega storil, povrne se ti trikratno, nič ni tako kraljevskega kakor je ljubezen in zaupanje v Boga, kristjan stavi le na pričakovanje Božjega – vedno je v adventu, vedno ga čuti.
V krščanskem svetu je stoletja upodobljena: s kelihom (pomen okrepčila), ob stolpu s tremi okni (pomen jetništva), z dolgim imenitnim oblačilom s krono na glavi (pomen globoke vere, ta edina namreč človeku prinaša resnično kraljevsko dostojanstvo, ki ji ne bo odvzeto).
Odkod slabšalni pomeni besed, ki imajo svoj koren v besedi »Barbara«? Zakaj  leksikalne besede: barbar, barbarstvo, barbarizem, barbarska drhal? Po njenih brezobzirnih poganskih mučiteljih: v ječi so jo strašno mučili, sramotili, slečeno do golega so jo gnali po mestu ter jo pretepali s šibami, da je kri brizgala od nje, lastni oče, neusmiljeni nasprotnik kristjanov, ji je na koncu z ostrim mečem odsekal glavo. To je slog hujskačev, ki jim ni nič sveto, izgubili so čut za človekovo dostojanstvo, za življenje kot božji dar, čut za razločevanje, kaj smeš, česa ne smeš. Tak je bil čas. Vselej je kak čas. Težko je plavati proti toku. Barbara je to zmogla, zato je njen lik postal svetilnik za vse čase, vse ljudi, ves krščanski svet.
Slovenski škofje so razglasili Slomškovo leto. Naj sklenem teh nekaj utrinkov iz svoje skromne mislilnice z besedami blaženega Slomška, ki je znal plavati proti toku nemčurskega barbarstva: »Slovenci, Boga ne pozabimo, vse za nebesa in domovino storimo! Prijatelji, nikdar ne pozabimo, da smo pošteni Slovenci!«
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 2. adventna nedelja, 4. december 2011