2. adventna nedelja – V puščavi pripravite pot Gospodu – Branko Balažic

Leto B, 4. december, 2011

Danes je že 2. adventna nedelja. Božič se zelo hitro približuje in marsikdo se morda že sprašuje: »Kakšni bodo letos prazniki? Kaj lepega mi bo prinesel božič?«
Otroci dobro vedo, da jih čakajo božične počitnice. Kaj pa mi starejši? Bomo v službah, kjer je v tem času največ dela in bomo zato zadnji hip pripravljali božični drevešček in jaslice? Največkrat nas prazniki presenetijo in najdejo nepripravljene. Prazniki potem minejo, ne da bi v našem življenju pustili kakšne vidne sledi.
Kje so vzroki, da nas božična vsebina ne prevzame dovolj? Včasih imam celo občutek, da smo v železnih časih komunizma lepše praznovali božič, ker smo se borili in si jemali pravico, da na glas rečemo in vsem sporočimo, da je božič naš in ne bomo nikomur dovolili, da bi nam ga vzel.
Danes je drugače: ulice in trgovine so že ves december slovesno razsvetljene in povsod ti ponujajo različne izdelke, kako narediti božično in predvsem novoletno praznovanje čim bolj romantično. Vse postaja del folklore, moraš se vključiti v ta modni trend, sicer boš ostal zunaj. Toda, a je res to pravi božič, ki seže človeku v srce? Bodo odrešenikov prihod zamenjale razkošne razsvetljave?
Leta 2008 so oxfordski profesorji predlagali evropski skupnosti, da bi 25. december v celotni uniji praznovali kot praznik nove luči. Samo, da bi na tak način izbrisali pravo vsebino krščanskega praznika. Vse to lahko naredimo, brez problemov lahko uzakonimo še en praznik, vendar bodo srca ostala prazna, ker bodo pogrešala pravo vsebino. Brez odrešenika ni pravega božiča, pa lahko ne vem koliko zapravimo za lučke, darila in razkošno obložene mize. Brez Jezusa, novorojenega otroka, je vse skupaj samo lep običaj, del slovenske folklore in nič več.
Prerok Izaija je zato v prvem berilu vabil svoje poslušalce, da je treba iti v puščavo, tam zravnati steze in pripraviti pot Gospodu. Odrešenik se bo namreč pojavil tam, kjer ga bomo najmanj pričakovali. Zanj ni pravi prostor tam, kjer je veliko rajanje, bučna zabava in obložene mize. Tam so namreč srca prepolna zemeljske sreče, ki je od danes do jutri, za Gospoda pa ni prostora in časa.
Izaija je zato govoril svojim poslušalcem o puščavi. Tam je treba zravnati pot, tam bo prišel odrešenik. Tisti, ki še niste bili v puščavi, si težko predstavljate, kaj bi to lahko bilo. Morda ste si neko idejo o tem ustvarili preko malih ekranov, če ste morebiti gledali film Lovrenc Arabski. Puščava je namreč kraj velike samote in očiščevanja. Jezus se je napotil v puščavo in v njej preživel štirideset dni, preden je začel s svojim javnim delovanjem.
Osebno sem puščavo prvič doživel letos. Bila je sicer lepa in mirna. Sončni zahod je bil prava paša za oči. Toda puščava je lahko tudi zelo kruta, ko pride puščavski veter, ko ne vidiš več sledi svojih korakov za seboj, ko se pokrajina spremeni v divji metež in naenkrat več ne veš, kje si.
V puščavi si prisiljen biti sam s seboj. Nad teboj je samo žgoče sonce, pod nogami pa pesek in nič drugega. Tam si sam s seboj in s svojim Bogom, ali pa s hudičem – druge možnosti ni. Zato velja puščava za kraj očiščevanja, kjer odpade vse, kar je nepomembno in ostanejo le bistvene stvari: ti in tvoje golo življenje. Prisiljen si se soočiti s samim seboj in si priti na jasno: kdo pravzaprav sem? Kakšen smisel ima to moje življenje? Ko se ti zbistrijo misli in se izčisti tvoj pogled na življenje, tedaj si pripravljen priti nazaj v svet in živeti tako, da pustiš za seboj vidne sledi, ki bodo mnogim v pomoč, da ne bodo zašli.
Zakaj se puščave navadno bojimo oziroma, zakaj nekateri gredo v puščavo samo zaradi avanture? Bojimo se biti sami. Sodobnik ni navajen biti sam. V šoli in v službi je vedno obkrožen od številnih ljudi, zato se sam težko znajde. Ko je sam – in to je tudi večkrat – pa mora nekaj delati, se mora s čim ukvarjati, da tako zaposli svojo domišljijo. Zdi se mi, da je prav tukaj glavni razlog, da so nam praznovanja postala folklora. Delamo to, kar delajo vsi drugi in niti ne pomislimo, zakaj je potrebno druge posnemati. Zato gredo stvari mimo nas kot neosebna doživetja, kot neka nuja, kot del tradicije in nič več.
Gregor Čušin – dobro ga poznamo v naši trsteniški župniji, ker je bil že dvakrat gost v naši dvorani krajevne skupnosti – je v Družini ob vsej tej božični folklori in novoletnem zapravljanju zapisal: »Zakaj toliko bleščave po izložbah in ulicah? Da bi ne videli teme! Zakaj toliko hrupa in glasbe? Za razpoloženje? Ne. Le zato, da bi ne slišali, kako joče Dete!«
Res je, da mnogi hočejo utišati otroka v sebi. Toda ta otrok je podoba naše duše, ki joka, ker je zapostavljena in osamljena. Postavili smo jo na stranski tir in se za njo ne zmenimo.
Zato, bratje in sestre, letošnji advent je priložnost, da si doma ustvarimo puščavo. Treba si je najti nekaj časa za umik iz vsakodnevnega vrveža, treba si je ustvariti tišino, da potem lahko slišimo utrip srca in se zavedamo poti, ki je za nami. Če tega ne bomo storili, nas bo tudi letošnji božični nakupovalni vrvež potegnil za seboj in bomo božič čutili samo po tanjši denarnici. To pa bi bila velika škoda.
župnik Branko Balažic