2. adventna nedelja – Deus amor est / Bog je ljubezen. – Jože Zadravec

Leto A, 5. december, 2010

Na zidu, ki loči Izrael od Palestine, imenovanem tudi »Betlehemska meja«, je velik napis v angleščini: »Kaj pa misliš, da boš dosegel z nasiljem? Nasilje rodi samo nasilje …« Pravijo, da je Svete kraje letos obiskalo tri milijone romarjev. Niti v jubilejnem letu jih toliko ni bilo. Koliko od teh se je ustavilo pri zidu in se zamislilo ob zapisu? Koliko jih je prišlo do spoznanja, da samo ljubezen rodi mir in pravico? Z rojstvom Jezusa Kristusa, njegovo smrtjo na križu je enkrat za vselej zapečateno: On je kralj miru in ljubezni! Poslal nam ga je nebeški Oče, on pa je ena sama ljubezen.
Da bi nam obraz in oči oddale posebno milino, da bi odsevali poseben sij svetovljana, da bi na njem bile zaznavne besede »Bog je ljubezen«, to milost nam podari advent. Vsem in vsakemu posebej kličem od tega daritvenega oltarja: Želim vam vso srečo, vse blagoslove z nebes. Lepo je, da smo zbrani v svetišču Marije Pomočnice, povezani med seboj, z vsemi, ki jih je verno srce prijazno nagovorilo za pot k nedeljskemu bogoslužju po naših slovenskih cerkvah, v duhu tesno združeni z vesoljno Cerkvijo. Dobrohotno se nam je navrgel adventni čas. Kako hitro je leto prišlo naokrog, tudi adventni venčki s štirimi svečami to ponazarjajo. Ko bo na njem zagorela četrta sveča, si bomo segli v roke kot Božji prijatelji, kot tisti, ki vedo, da smo za sedanjost rojeni, a za večnost prerojeni.
Pred milostno podobo Marije Pomočnice bi se vam rad priklonil in za vas izrekel besedo zahvale, ker se ob nedeljah in praznikih, nekateri tudi med tednom, zbirate v božji hiši ter ji prinašate življenje z molitvijo, pesmijo in pričevanjem. Kajti čemu bi nam bilo svetišče, še tako okrašeno s tisoči svetlobnih telesc, če bi bilo prazno ali se vedno bolj praznilo. Kaj bi nam bile besede o odprti, dobrotni Božji dlani, če bi se zanjo ne zmenili, če nanjo ne bi odlagali svojih src, skrbi, stisk, bolečin, radosti, uspehov in porazov. Kaj še tako lepo okrašen tabernakelj, če pred njim ne bi v polni zavesti čutili in verovali, da je tam Najsvetejše, ob katerem poglabljamo svojo vero, utrjujemo upanje v praznik vseh praznikov, v tisto zarjo vstajenja in poveličanja, da je v primeri z njim vse naše življenje zgolj jecljanje.
Saj imamo drobne vsakdanje radosti ob katerih se napaja naše upanje, ob katerih vzvalovi v nas nekaj božanskega in skrivnostnega. Mislim na nepopisno radost mlade matere, ko se ji otrok prvič nasmehne, ko prvič izgovori besedo »mama«, ko naredi prve samostojne korake. Mislim na verigo gora v lesku jutranjega sonca ali v večernem zatonu, mislim na prijazno dobro prijateljevo besedo, s katero nam posije v siv dan, na nesebično pomoč bližnjega, dobrotno roko v trenutku, ko je osebna stiska dosegla svoj poldan, mislim na hip, ko si svoje vozilo že videl ukleščeno v podivjanem pločevinastem žrebcu, pa te je neka nevidna sila obvarovala, da se to ni zgodilo. Mislim na večer čudovito ubrane pesmi, ki te je povsem iztrgal iz primeža vsakodnevnih skrbi, mislim na razveseljivo lep trenutek, ko so se te  najgloblje dotaknile psalmistove besede »Veseli se moja duša; kakor je neskončno modri Bog v nebesih, tako gotovo in resnično boš živela vekomaj« ali Jezusovo oporoko »Ne bojte se, mir vam zapustim. Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!« Brez konca je ta povest, s presenetljivo lepim dogajanjem, v kateri Bog zarisuje zanesljivo pripovedno nit.
Na ta daritveni oltar  polagam vsa vaša imena: vse vaše napore za sožitje in zdravje v družinah, vašo skrb za celostno vzgojo otrok, medsebojno spoštovanje, razumevanje in ljubezen. Kaj pa je lepšega in bolj osrečujočega od družin, ki imajo dobre, skrbne, plemenite, razumevajoče družinske očete, ljubeče matere, ki imajo vselej dovolj časa za druženje z otroki, najdragocenejšo vezenino slovenske družbe. Kaj pa je na svetu lepšega, kot so družine, ki živijo v pravem sožitju, v nesebični pripadnosti in so po meri svete družine, tesno povezane med seboj v sreči in nesreči, veselju in žalosti.
K milostni podobi Marije Pomočnice polagam imena vseh bolnih in trpečih, ki se s svojim trpljenjem vgrajujejo v Božji odrešitveni proces ter kličejo blagoslov na rod, družbo in narod, na vse, kar na svetu rado biva.
Advent s simbolično gorečo svečo na vencu nas roti:
Prižigajte luč ljubezni in dobrote, ne razpihujte in ne raziskujte temine sovraštva, ne ustvarjajte ledeno hladnih medsebojnih odnosov, ne zemljarite po kosteh preteklosti, ne podaljšujte sivino časov, ne grizite se med seboj, temveč polnite svojega duha z odrešilno mislijo, da je življenje brez ljubezni kot drevo brez cvetja in sadežev. Glavo pokonci, prijatelj: kaj pa veš, če boš jutri lahko vesel namesto danes, če boš jutri lahko ljubil namesto danes, če boš jutri lahko užival to, kar si si danes s svojimi napori pridobil. Naj nas v jutrišnji dan pelje spodbuda apostola Pavla: »Bodite torej, moji ljubi bratje, stanovitni, neomahljivi in vedno odlični v delu Gospodovem …«
Jože Zadravec, Ljubljana Rakovnik, 5.12.2010