2. adventna nedelja – Pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem – Branko Balažic

Leto B, 4. december, 2011

Vsak nov projekt zahteva dolgotrajno pripravo. Tisti, ki so po 2. svetovni vojni gradili nove cerkve vedo povedati, koliko težav so imeli že s samim pridobivanjem različnih dovoljenj. Potem je bilo treba vložiti veliko napora v zbiranje sredstev. Preden je bil objekt končan je preteklo več let in marsikateri duhovnik je bil premeščen na drugo župnijo iz preprostega razloga, ker ga je gradnja psihično uničila, da ni bil sposoben voditi župnijske skupnosti.
Če je treba toliko moči vložiti v projekt, ki bo v nekaj letih potreben temeljite prenove, koliko je treba šele vložiti v razvoj Božjega kraljestva, od njegovih začetkov vse do danes. Zato apostol Marko začne svoj evangelij z nastopom glasnika, ki bo Jezusu pripravljal pot.
»Pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem,« je zapisal prerok Izaija, ki je dobro vedel, kako težko bo majhnemu ostanku naroda vrnil upanje. Izguba upanja in vere sta najhujši stvari, ki zadeneta človeka, da je lahko čisto na tleh in se ne more več pobrati. Tak človek rabi duhovnega vodnika, ki ga dvigne in mu pomaga pri hoji. Janez Krstnik je zato najprej osveščal svoje poslušalce o tem, kaj delajo narobe, kaj ni vredno človeka in njegove duhovne rasti. Tako si je nakopal kar nekaj sovražnikov in srd cesarjevega namestnika Heroda. Vendar se Janez ni bal, ampak je vsakem povedal resnico direktno v obraz.
Sedanji čas ni nič drugačen: mnogi živijo mimo etičnih in moralnih norm ter hkrati zahtevajo, naj jih Cerkev pusti pri miru in se ne vmešava v njihovo privatno življenje. Mar smemo o resnici molčati? Jezus je ob neki priložnosti dejal, da takrat, ko bodo preroki zaradi bojazni umolknili, bodo kamni spregovorili. Resnico je namreč treba oznanjati v vseh okoliščinah, vendar na tak način, da drugih ne žalimo in jih ne ponižujemo.
Jezus tudi danes prihaja in potrebuje ljudi, ki mu bodo pripravili pot. Tudi danes so pomembni glasniki, ki bodo kazali na kršitelje Božje zakonodaje in klicali k pokori. Danes sicer doživljamo drugačne krivice kot nekoč in najhujše so tiste, ki prizadenejo nedolžne in še prav posebej otroke, ki se niso sposobni sami braniti. Kako človeka zadene v dno srca, ko prebira zapise otrok, ki slutijo, da se starši ločujejo, oni pa ne morejo nič narediti. Mar smemo stati križem rok in nemo opazovati, kako starša nista sposobna potrpeti drug z drugim, posledice pa nosijo otroci. Ko je otrokova duša ranjena, kdo bo zacelil njegovo rano tako, da ne bo več skelela?
Brat, sestra, nekoč je bil glasnik Janez Krstnik, danes sva v njegovi vlogi jaz in ti. Tudi midva morava govoriti resnico, pa čeprav ta boli in skeli. Ne laži, ampak samo resnica nas osvobaja.
župnik Branko Balažic